Poglejmo, kakšne so narodnogospodarske posledice tovrstnih pogojev poslovanja bank. Prvič, zaradi indeksacije so posojilne obrestne mere višje, kot bi bile v primeru tržnih pogojev poslovanja. Posledica tega je, da podjetja okrog 60 odstotkov vseh svojih kreditov v zadnjih letih raje najemajo v tujini po nižjih obrestnih merah. Potrošniki, ki te možnosti nimamo, pa odplačujemo visoke obresti in vsak mesec upamo na čim nižjo inflacijo in s tem nižji indeksacijski davek (TOM). Hkrati pa indeksacija generira novo inflacijo, saj se za indeksacijo revalorizirani stroški vedno znova prenašajo v povišane cene. In drugič, indeksacija sicer spodbuja dobičkonosnost bank, zmanjšuje pa konkurenčnost podjetij in blaginjo potrošnikov. Podobno kot sterilizacija pritoka tujega kapitala, ki jo izvaja centralna banka. Centralna banka v skrbi za stabilen tečaj tolarja in za stabilen bančni sistem z različnimi instrumenti pod zelo ugodnimi pogoji od poslovnih bank odkupuje devizne presežke, ki bi sicer lahko povzročili preveliko apreciacijo tolarja. Prevelika apreciacija tolarja bi lahko povzročila, da bi »mejni« izvozniki prenehali izvažati, kar bi imelo za posledico pritisk bankrotiranih podjetij na banke, saj te ne bi mogle več izterjati svojih terjatev. Z drugimi besedami, centralna banka v skrbi za stabilnost bank materinsko skrbi tudi za mejne izvoznike. Je to v nacionalnem ekonomskem interesu? Dolgoročno ne. Centralna banka v ta namen daje poslovnim bankam veliko poceni denarja, kar je že s finančnega vidika gledano zelo drago. Še pomembneje pa je, da centralna banka na ta način daje dodatno potuho bankam, saj jim ni treba izboljševati kvalitete svojega poslovanja in zniževati cen svojih storitev. Dovolj prihodkov za ugodno poslovanje dobijo prek indeksacije in blagajniških zapisov. Po drugi strani pa je vzdrževanje mejnih izvoznikov pri življenju prek tečaja kontraproduktivno, saj samo povečuje njihovo agonijo in jih ne sili v racionalizacijo stroškov in prestrukturiranje. Centralna banka nekonkurenčnim podjetjem samo kupuje čas, njihove usode pa jih ne more rešiti. Mura je na žalost najlepši primer te neracionalnosti. Sploh pa vzdrževanje mejnih izvoznikov pri življenju ni naloga centralne banke, ampak problem vlade. Vlada bi morala skozi preteklo desetletje aktivno spodbujati mejne izvoznike k prestrukturiranju, k tehnološkim posodobitvam in ustvarjanju novih proizvodov. Vendar je raje vskočila kot gasilec, ko je centralni banki katero izmed neprilagojenih podjetij ušlo skozi sito umetno vzdrževanega tečaja. Gospodarstvo pa se zaradi tečajne zaščite ni prilagodilo konkurenčnim razmeram na trgu. Centralna banka in vlada zaradi zgoraj opisanega mehanizma nista bili navdušeni nad prevelikim pritokom tujega kapitala. Nepošteno bi bilo reči, da je centralna banka zaradi visokih ovir za kapitalske transakcije kriva za tako malo tujih neposrednih naložb v Sloveniji, saj tokovi portfeljskih investicij in neposrednih tujih investicij med seboj niso nujno povezani. Res pa je, da je centralna banka pomagala ustvarjati klimo, da je Slovenija neprijazna lokacija za tuje naložbe, in res je, da vlada tudi zaradi zgornjega mehanizma ni vodila aktivne politike za privabljanje tujih neposrednih naložb. Slovenija je med srednjeevropskimi kandidatkami za članstvo v EU država z relativno najmanj tujih investicij. Slovenija je med temi kandidatkami hkrati država z najmanj spremenjeno proizvodno strukturo in z najmanj novimi proizvodi v izvozu v EU od začetka tranzicije. Je pa hkrati država, ki med vsemi kandidatkami za vstop v EU daje videz največje gospodarske stabilnosti. Toda to je mogoče samo privid, kajti ostale kandidatke imajo lahko ta proces prilagajanja že za seboj. Sloveniji pa bo ta račun verjetno izstavljen v prihodnosti.