Zgodilo se je pred petimi leti, nekaj mesecev po zagovoru diplomske naloge in ob začetku iskanja prve zaposlitve. Kot zavzeta rekreativna športnica sem čezmerno zadihanost najprej zaznala med tekom. Nekdanje lahkotno premagovanje asfaltnih vijačnic se je nenadoma prelevilo v nočno moro. Že po nekaj metrih sem bila tako zadihana, kot bi pravkar prisopihala s Triglava in se nato za nameček odpravila še na maraton. "Očitno nisem v najboljši formi," sem se prepričevala in preslišala prve opozorilne znake. Zadihanost, nenehna utrujenost in čezmerno znojenje so me sčasoma spremljali že ob običajnem premagovanju stopnic. "Bo že minilo," sem se optimistično bodrila. Kljub odličnemu teku sem nenadoma, zaradi nenavadno pospešene prebave, začela izgubljati težo. "Odlično! Veliko jem in kljub temu hujšam," sem veselo vzklikala ob pogledu na vse nižje številke na tehtnici. In kdaj se mi je končno posvetilo, da vsi ti znaki kažejo na bolezensko stanje? Nenadoma sem se začela izogibati dolgoletni jutranji prijateljici kavi in ko sem se je končno dotaknila, sem zdrvela na stranišče in vso izbruhala. "Pričakuješ naraščaj?" so drezale prijateljice, ko sem jim opisovala neprijetno izkušnjo. V strahu, da bi se njihove zbadljivke uresničile, sem se vsa vznemirjena odpravila k osebni zdravnici, ki me je naposled vzela pod drobnogled. Ob pogledu na izmerjeni krvni tlak ji je vzelo sapo. "Tvoj krvni tlak je narasel kot tempirana bomba," je presenečeno vzkliknila. Ne, ni bila nosečnost. Nenehno razdražljivost, slabo počutje in hujšanje je povzročilo čezmerno delovanje ščitnice.