Pojem totema, tabuja, kot nečesa nedotakljivega, je že od nekdaj, od začetkov civilizacij, povezan z živalmi. Že pri starih Egipčanih je bila mačka sveta žival, znano je, da so jih na veliko mumificirali ... Še A. C. Doyle je napisal zgodbo o tem, kako so mumificirane mačke uvažali v Anglijo in jih prodajali kot gnojilo, dokler ni bila nenadoma cela Anglija preplavljena z duhovi egipčanskih mačk, ki niso bile preveč zadovoljne, da so jih zmotili v njihovem počitku ... Zanimiva in precej neznana zgodba, ki sem jo našla v neki antologiji Mistery in horror zgodb. Te črne literature imam doma kar precej … (nasmešek) Najbrž je Mačja kuga presenečenje za vaše dosedanje bralce? Etiketa Agathe Christie tu ne bo v pomoč. Moram reči, da mi gre ta etiketa že rahlo na živce. Prav toliko, kot mi je morda v začetku pomagala, da sem bila opažena, mi pri tem romanu lahko naredi nekaj škode. Prav možno je, da bo kdo vzel v roke Mačjo kugo zato, ker bo pričakoval kriminalno fabulo ali vsaj bolj ležeren, transparenten slog. Kljub temu mislim, da sem bila deset let dovolj ljubezniva do bralcev, da mi bodo oprostili tole eskapado, ki sem jo napisala resnično za mojo dušo. Po moje knjiga niti ni težka za razumevanje, res pa je, da jo je treba brati s počasnim tempom. Tako sem jo tudi pisala. Zdi se kot kaotična enciklopedija sveta, toliko najrazličnejših podatkov, opisov materialov, bogov, filozofij, najrazličnejših imen živalskih vrst, kar namiguje na izjemno intenzivne, študiozne priprave na knjigo. To je preprosto material, ki ga nabiram, da bi se prebila na kviz Življenjska priložnost, pa me žal še niso izžrebali. (smeh) Hočem reči, da so vsi ti podatki nabrani zelo eklektično. Nisem se trudila, da bi jih postavila v nek hierarhično urejen filozofski sistem. Prav zato mi tako ustreza magični realizem, ker tu veljajo neka druga pravila kombiniranja. Stilno se roman zdi kot gosto tkana perzijska preproga, polna ornamentov, večplastnost, gost, natrpan jezik, pravzaprav res kot triptih Hieronimusa Boscha, ki ste mu, sploh nebesom, namenili kar nekaj strani; poleg tega ste ga uporabili že v Karfanaumu. Tam je v bistvu samo omenjen, kot metafora za pekel. Tukaj pa sem njegov prvi panel izbrala zato, ker naj bi prikazoval raj in hkrati trenutek stvarjenja človeštva, torej nek čas nedolžnosti. A že na tej sliki je opaziti podobe živali, ki ubijajo druge živali. Torej je že v zametku tega božjega reda nekaj močno močno narobe. Tako