Ampak prav zavest, ki se ne more izleči iz jajca, v katerem se vali že vse od začetkov civilizacije, ki ji pripadamo, nam preprečuje, da bi se vizija tega “srečnega človeka” uresničila kot planetarni projekt, ki bo pometel z vsem tistim “nepotrebnim” od poezije do filozofije, od sanjarjenja do vizionarstva, kar nas dela po eni strani tako ranljive, nepredvidljive in kar nas v pozitivnem pomenu besede dela različne, a po drugi strani tudi samozavestne, da pričenjamo spoznavati in hkrati upoštevati dejanske razlike med logiko golega preživetja in človeka vrednim življenjem. V tako zastavljenem vprašanju pa nenadoma zbledijo vse čudovite in svetle vizije, ki jih ponuja kibernetika, in sicer tisti njen del, ki se je spremenil v donosno in svet obvladujočo industrijo, kakršno reprezentira Bill Gates s svojim Microsoftom. To je kričavo razglašena, z reklamnimi triki podprta “filozofija” univerzalnega človeškega napredka, za katero ni nobene filozofije, marveč zgolj najbolj vulgarni anglosaški pragmatizem, ki poleg severnoameriške družbe napaja še mnogo poganjkov drugje po svetu, saj je danes v določenem sloju, tudi slovenskem, “ideal” prav to, kar uteleša bajno bogati in še bolj naduti lastnik Microsofta in njemu podobni ljudje “kibernetskega mišljenja”.