Ko sem pred nekaj meseci delal reportažo o gladovnih stavkah v Ljubljani, smo imeli pred parlamentom ravno sezono protestov. Tam se je tako rekoč kar trlo možakov z vseh koncev, ki so prišli predvsem s svojim praznim želodcem iskat pozornosti nadležnih organov. Od takrat se je njihova falanga bistveno zredčila. Major Troha, ki je edini protestiral brez posta, je spustil svojo zastavo in spravil samokres. Ležalnik je pospravil tihi blagi Lojze Smole, ki si je prizadeval za starševske pravice zdravljenih alkoholikov. Izginil je barviti hmeljarski partizan Mitja Švigelj. Ostal je le Darko Zupan. Pred poslopjem vlade zase in za svojega Adolfa Štormana od države vztrajno zahteva finančno in moralno rehabilitacijo. Že takrat je močno spominjal na krhko relikvijo iz dachavskega taborišča, vmes pa je samo še hujšal.