Dogovor o obuditvi pogovorov sta sklenila Hu Jintao in Wu Poh-hsiung med srečanjem v Pekingu. Kot že rečeno, gre za prvi korak šefov političnih strank, ki se po izločitvi ideoloških nasprotij zavedata skupnih interesov, ki vodijo do višje stopnje integracije oziroma do združitve med celino in otokom. Poleg težavnega razreševanja nezanemarljivega števila praktičnih in mednarodnih problemov, ki so se nagrmadili v obdobju sovraštva, pa na poti do končnega sporazuma stoji še problem prestiža. Po letih trdega vojaškega režima, a sočasnega hitrega gospodarskega razvoja si je Tajvan leta 1996 priboril demokracijo. Čeprav je mnogo manjši, se Tajvan tej pridobitvi noče odreči in nekoliko zviška gleda na demokratsko zaostalo Kitajsko. Peking se zaveda problema, a razlike še ne more razumeti. Tudi zato ne, ker je pod močnim pritiskom nacionalizmu naklonjenega javnega mnenja, ki še ni doumelo sprememb in kot posledica dolgoletne domače propagande vztrajno zahteva osvoboditev Tajvana. To pa je tudi točka, ki odpira še eno dilemo, zaradi katere tajvansko-kitajski odnosi prenehajo biti dvostransko vprašanje. Gre namreč za že postavljeno vprašanje o tem, ali je demokracija še vedno lahko gibalo gospodarskega razvoja ali pa današnja Kitajska nakazuje nek nov in skrb zbujajoč model.