Tudi zdaj se mi razmere ne zdijo precej drugačne. Čeprav so inflacijske številke višje, sta v njihovem ozadju še vedno predvsem hrana in nafta. Kolikor je mogoče presoditi, je tudi fiskalna politika še naprej blago ekspanzivna, saj predlagani proračuni za prihodnja leta primanjkljaj znižujejo približno toliko hitreje od prvotnih načrtov, kolikor hitrejša bo od teh načrtov tudi gospodarska rast. Glede na vztrajanje visokih inflacijskih številk bi se mi že z vidika vplivanja na pričakovanja zdelo bolje, če bi bila rast izdatkov nekoliko nižja. Tudi to priporočilo sem že pred poletjem zapisal v članku za Dnevnikov Objektiv : »Ne glede na odgovornost pa je hitrejše zniževanje strukturnega primanjkljaja ukrep, ki ga bo treba sprejeti, če se inflacija v nekaj mesecih ne bo umirila ali če se bo gospodarstvo res pregrevalo.« Skratka, presoje vzrokov inflacije so bile po mojem mnenju ves čas skladne s podatki, priporočila ekonomski politiki pa primerna tem vzrokom in mogočim stranskim učinkom. Tudi zdaj je potrebna prilagoditev fiskalne politike sorazmerno majhna. Mnenja, da je z ekonomsko politiko vse narobe in da je glavni krivec inflacije, preprosto niso utemeljena z ekonomskimi podatki. Zakaj se kljub temu tako vztrajno ponavljajo, pa je tudi bolj retorično vprašanje.