Najpomembnejša briška vinska sorta je bila in ostaja rebula. Avstro-ogrski veljaki, ki so se ob koncu devetnajstega stoletja zbrali na posvetu v Gorici in začrtali pot obnovi vinogradništvu v monarhiji po napadu trsne uši, na to staro sorto sicer niso stavili, toda domačini so jo sami ohranili pri življenju. Društvo ljubiteljev rebule, ki ima sedež v Višnjeviku, se ponaša z dokumentom iz leta 1336, ki že omenja to žlahtno vinsko sorto. Kolikor vem, je to tudi edina vinska sorta, ki je dala priimek kar nekaj Slovencem. Na račun zlorabe njene prirojene nagnjenosti k visoki rodnosti je dolgo časa dajala povprečna vina, ki so ostajala v senci pinotov, sauvignonov in tokaja, zadnje čase pa doživlja pravi preporod. Spodbudo za lepši odnos do rebule so nam zagotovo dali briški rojaki čez mejo, kjer je bila rebula sploh izključena s seznama vin za sortno pridelavo, vendar so z vztrajnim iskanjem njenih skritih potencialov danes postavili rebulo ob bok prišlekom iz Burgundije. Še več, zdaj čedalje bolj prevladuje spoznanje, da si je ob svetovni poplavi chardonnayjev in sivih pinotov mogoče izboriti svoj prostor pod soncem prav s poudarjanjem samoniklosti in izvirnosti. In rebula je naša. Ni samo naša, ampak večinoma naša. V Vinoteki Brda, kjer se ljudje ustavljajo, da bi si kupili vinski spominek, je rebula z velikim naskokom najbolje prodajana bela sorta. Veliko je zanimanja tudi za drugo ponudbo belih suhih vin, samo za beli pinot bi lahko rekli, da ni ravno med najbolj iskanimi. Zato pa je trg čedalje dovzetnejši za vinske zvrsti, pri katerih v tem trenutku prevladujejo razna fantazijska imena, ki povzemajo tako krajevne toponime kot imena prednikov.