Augusta in njen National Golf Club sta bila že od rojstva naprej nekaj posebnega. Z današnjimi očmi morda celo stereotipna in zelo puritansko konzervativna. Toda šablona tradicije te južne državice je pač trdno zasidrana v glavah in srcih tistih 300 članov kluba, izbrancev med ameriško elito, ki jim je največja čast biti zraven. Toda včasih je bilo čisto drugače. Čeprav je okrog in okrog obdan z azalejami in drugim živopisnim cvetjem, pa klubu dolgo časa ni bilo postlano z rožicami... Kdo ve, s kakšnimi mukami se je moral spopadati legendarni Robert Tyre Jones, ko je tam v daljnem letu 1926 iskal nekaj, za kar takrat sam ni vedel, kaj pravzaprav želi. Našel je zapuščeno staro razpadajočo haciendo z bolj ali manj zaraščenim, zamočvirjenim zemljiščem. Toda obhod zemljišča mu je vse bolj dajal odločno vizijo: tu bom zgradil nekaj najlepšega na svetu, nov raj za golfiste. No, vizije so eno, realnost pa drugo, toda pri takšnih projektih trmasti in neuklonljivi možje gredo preko vsega. Jones je že bil takšnega kova. Posebej še, ko je le nekako pridobil na svojo stran prijatelja in znanega posrednika z borze na Wall Streetu Clifforda Robertsa. S kreditom sta poplačala zemljo, koncepirala 18-lukenjsko igrišče in seveda garala noč in dan. Časi so bili hudi, ekonomska ameriška in svetovna recesija na višku, ljudje so tolkli vsakodnevno bitko za preživetje, in kdo bi se takrat še zanimal za sanjarjenje obeh očetov nove Auguste. Pragmatičnemu Robertsu je bilo velikokrat celo žal, da je optimističnemu prijatelju sploh pokazal tisto zemljišče v daljni Georgiji, za katero se je le-ta tako ogrel. Po vsem svetu pri gradnji igrišč za golf vedo, da je najtežja faza gradnje pravzaprav čas, preden se zasadi prva lopata. Potem pa steče kot po maslu. Naveza JonesRoberts je imela pri tem tudi nekaj sreče, ko je dobila na svojo stran tedaj spretnega mojstra pri udejanjanju skice v naravo, McKenzia. Trojica je potem postavila na noge novo igrišče, ki pa se je znašlo v strahotnih finančnih škripcih. Od kod denar za poplačilo terjatev? Na papir so tedaj vrgli za tisti čas astronomsko številko: klub bo stopil na noge s pritegnitvijo 1800 članov, vsak od njih bi moral takoj vplačati po 350 dolarjev pristopnine in ob tem članstvu je bila dana kalkulacija letne članarine po 60 dolarjev na člana. V 30. letih prejšnjega stoletja je kriza trgala drobovje svetovni ekonomiji, ameriško gospodarstvo je bilo strahotno prizadeto in razultat pridnega in vztrajnega iskanja in moledovanja je bil po bilanci leta 1932 le 66 članov. Tudi naslednje leto ni bilo bistvenega izboljšanja, klubski tajnik je lahko naštel le 76 članarin. Porazno, toda tandem očetov Auguste ni obupal. Pisalo se je leto Gospodovo 1933, ki je v zgodovini svetovnega golfa zelo pomembna. Sredi januarja po božičnih praznikih je sledila ceremonialna otvoritev novega igrišča. Z dobrimi prijateljskimi zvezami je klubu uspelo angažirati vodstvo državne železnice države Georgije, ki je poslala posebni vlak po vabljene goste v New York, kjer je seveda Roberts hotel pripeljati celoten Wall Street na izlet v Georgijo, seveda s še dodatnimi nameni. Krasen ceremonial, kdor je hotel, je lahko šel na listo izzivalcev za merjenje s takrat slavnim Bobom Jonesom, sicer očetom novega igrišča, toda vrag jim je zagodel v najhujšem izdanju. Nevihte za nevihto so kvarile vsakodnevne skrbno pripravljene točke programa in obvezne fešte, tako da so se izletniki vrnili v finančno metropolo kaj slabe volje.