Zimske noči 2. marca 1923 se je v tiskarni na manhatnski enajsti aveniji znašla kopica vzhičenih novinarjev. Vodila sta jih mlada urednika Henry Robinson Luce (1898–1967) in Briton Hadden (1898–1929), oborožena z Kdo je kdo, Svetovnim almanahom in telefonskim imenikom ameriškega kongresa. Tiskarjem sta predala osemindvajset strani nove revije, ki »bo beležila aktualne dogodke« in »bogatila bralce«, kot sta obljubila. Med prvimi temami, ki so se jih (v strnjenem, jedrnatem, a čustveno zaznamovanem stilu) lotili, so se znašle ameriška prohibicija, lakota v Rusiji in francoska okupacija nemškega Porurja, šest strani so zasedli oglasi. V času Ala Capona, kukluksklana, verskega fundamentalizma, množičnih migracij v mesta in pospešene industrializacije ameriške družbe je bila revija Time (sodeč po odzivu bralcev) dobrodošla novotarija. V trafikah so jo prvič izobesili pred petinosemdesetimi leti, 3. marca 1923, v nakladi niti ne štiri tisoč izvodov. Ta je v manj kot letu dni narasla na sedemdeset tisoč, dandanes pa samo v ZDA presega štiri milijone.Prva urednika Luce in Hadden, sošolca z Yala, sta se kot novinarja kalila že med študijem, poročala sta za časopis Yale Daily News. Kot sta pojasnila, sta si želela drugačnega žurnalizma, tedanja poročila so bila namreč suhoparno dolga in vizualno povsem neprivlačna. Henry in Brit sta bila prepričana, da sodobnemu človeku preprosto zmanjka časa za tako poglobljene analize, zato sta revijo zasnovala po sklopih (politika, gospodarstvo, šport...) in kot osnovno vodilo poročanja utemeljila tako imenovanih pet k-jev (kdo, kaj, kdaj, kje, zakaj). Radikalno sta posegla tudi v zasnovo naslovnice; na vsaki naj bi tako objavili portret kakega pomembneža, ki je tako ali drugače zaznamoval ZDA ali svet. Prva čast je pripadla predsedniku republikanske stranke Josephu G. Cannonu, kar ni naključje, pravijo analitiki, saj Time sodi med njene simpatizerje. Tako ne preseneča, da so Stalina opisovali kot trdosrčnega, neusmiljenega, Mussolinija pa kot odločnega, srčnega, neomahljivega; generala Franca, na primer, so častili kot resnega, vojaško preprostega, španskega predsednika Azano pa so opisovali kot tolsto žabo. Nacizem je bil za takratni Time problem, ampak »povsem nerazumljen«. Kot so pripomnili na strani PageWise: »Če je bil Time nekomu naklonjen, je marširal strumno ali pokončno; če ne, pa se je vlekel, kolovratil, blodil, štorkljal, hodil okorno, naduto, kolebajoče ali klecavo.«Da je ameriško bralstvo željno telegrafske analize in pristranskega pristopa, sta Luce in Hadden v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja prepričala kakih sedemdeset delničarjev, ki so za Time Inc. prispevali okoli osemdeset tisoč dolarjev. Iz pisarne, ki sta jo najela za petinpetdeset dolarjev na mesec (približno toliko sta porabila še za mize in stole), sta ustvarila medijski imperij, ki si ga trenutno lasti mogočna korporacija Time Warner (AOL, CNN, Cartoon Network...). Leta 1926 so portretu na naslovnici dodali rdeč rob, ki je skupaj z imenom revije postal njen najbolj prepoznaven vizualni element. Leto zatem so uvedli še eno tradicijo: osebnost leta. Pravzaprav so si s prvo, posvečeno Charlesu Lindberghu in njegovemu čezatlantskemu letalskemu podvigu, poskušali povrniti ugled, potem ko so ga spregledali med rednimi tedenskimi naslovnicami. Ameriškemu letalcu so sledili mnogi (nekateri celo večkrat): Roosevelt, Atatürk, Hitler, Mussolini... pa Gandi, Einstein, Chruchill, Stalin... Wallis Simpson, gospa Čangkajšek, Corazon Aquino, Nixon, Reagan, Gorbačov... ali v novejšem času Clinton, Bush, Bono (v družbi Billa in Melinde Gates), vsi internetni uporabniki in nazadnje Vladimir Putin. Poleg najbolj očitnih primerov sodi med bolj kontroverzne tudi izbira za leto 2001. Čeprav so vse analize pripeljale do Osame bin Ladna, so se na koncu vendarle odločili za newyorškega župana Giulianija. Med tedenskimi portreti je etičnost uredniškega tima resno postavila pod vprašaj naslovnica revije z datumom 27. junija 1994. Fotografija aretiranega zvezdnika O.J.Simpsona je bila potemnjena, poseben učinek pa je imel tudi krvavo rdeč naslov Ameriška tragedija. Vendar je bila Simpsonova zaporniška fotografija na naslovnici bolj liberalnega Newsweeka precej drugačna: Simpsonova lica so bila bistveno manj črna. Ko so Times obtožili rasizma in neetičnega ravnanja, je ilustrator Matt Mahurin dejal, da je šlo zgolj za simbolično dejanje in da so s tem hoteli doseči večji učinek pri bralcih ter »bolj umetniško sliko«. Večerna izdaja revije je dosledneje sledila originalu, naslov pa je ironično poudaril ameriško tragedijo. Eno gotovo drži, pravijo poznavalci: kontroverzna naslovnica in vsakoletna razglasitev Timove osebnosti leta je prvovrstna samopromocija, ki je z leti prerasla v titulo s pozitivnim predznakom.Ko je Haddna leta 1929 pokopalo virusno obolenje, je Luce prevzel uredniško taktirko in se posvetil biznisu ter Sovjetski zvezi, ki jo je vztrajno blatil. Leto zatem je ustanovil revijo Fortune, leta 1936 pa še Life. Vse tri so dodobra zaznamovale ameriški in svetovni medijski prostor. Kaj je ostalo od prvotne zaobljube gospoda Henryja – da si bo prizadeval za kakovostno novinarstvo in vsesplošno dobro – presodite sami, najceneje jo boste odnesli enkrat tedensko na spletu. imske noči 2. marca 1923 se je v tiskarni na manhatnski enajsti aveniji znašla kopica vzhičenih novinarjev. Vodila sta jih mlada urednika Henry Robinson Luce (1898–1967) in Briton Hadden (1898–1929), oborožena z Kdo je kdo, Svetovnim almanahom in telefonskim imenikom ameriškega kongresa. Tiskarjem sta predala osemindvajset strani nove revije, ki »bo beležila aktualne dogodke« in »bogatila bralce«, kot sta obljubila. Med prvimi temami, ki so se jih (v strnjenem, jedrnatem, a čustveno zaznamovanem stilu) lotili, so se znašle ameriška prohibicija, lakota v Rusiji in francoska okupacija nemškega Porurja, šest strani so zasedli oglasi. V času Ala Capona, kukluksklana, verskega fundamentalizma, množičnih migracij v mesta in pospešene industrializacije ameriške družbe je bila revija Time (sodeč po odzivu bralcev) dobrodošla novotarija. V trafikah so jo prvič izobesili pred petinosemdesetimi leti, 3. marca 1923, v nakladi niti ne štiri tisoč izvodov. Ta je v manj kot letu dni narasla na sedemdeset tisoč, dandanes pa samo v ZDA presega štiri milijone.