Če kdo omeni sire in sirarstvo, gotovo najprej pomisli na tolminski in bovški sir. Ta dva sta v zatonu predelave mleka v slovenskem prostoru vztrajala in ohranila dolgoletno tradicijo sirarstva ter sloves odličnega in iskanega mlečnega izdelka. Zahvala gre predvsem vztrajnim sirarjem in tistim, ki so ohranili planine in planinsko pašo pri življenju. Temu je pripomogla tudi bližina trga, saj so poti največkrat vodile v Trst in Gorico pa vse do Jesenic in rabeljskega rudnika. Danes njihove poti vodijo tudi v Istro in v zamejstvo. Tudi v teh krajih so izdelovali surovo maslo. Pinjevec ali batudo niso zavrgli ampak popili zraven polente ali žgancev. Sir in skuto so izdelovali predvsem na planinah. Tega so si na koncu pašne sezone razdelili glede na število živali in opravljeno rabuto (delo). Prodajali so skupaj ali vsak zase. Povpraševanje je bilo tako veliko, da so ga precej prodali kar na planini ali pa v dolini in to sproti. Planinska paša je dajala siru svojevrsten okus, tehnologija in planinski zrak pa ustrezno kakovost in pikantnost. Tolminc so poznali že dolgo tega tudi v Udinah (leta 1773). Pred prvo svetovno vojno je bilo razvito zadružno sirarstvo in obvezno šolanje sirarjev. Sire so izdelovali tudi v večjih in manjših vaških sirarnah. Zdaj izdelujejo sir tolminc poleg kmetov tudi v mlekarni v Kobaridu. Tolminc iz kravjega mleka izdelujejo po posebnem receptu, ki je standardiziran. Siri zorijo tri do osem mesecev. Posebnost je tudi uzorjena skuta, ki jo solijo in vsak dan nalagajo v čebre. Ovčji sir izvira od sirarjev iz Trente in Bovca. Velikokrat so mleko koz, krav in ovac mešali med seboj v različnih kombinacijah. Mleko pridobivajo od bovških ovac in drežniških koz. Na planini Koritnica še danes izdelujejo bovški sir po starem izročilu. Predelava kravjega in ovčjega ter kozjega mleka ima še danes velik gospodarski pomen. Danes je živih le malo planin, vendar vztrajajo, kakovost pa se iz leta v leto izboljšuje.