Sicer velja neko nenapisano pravilo, da v vseh okoljih, pa naj bo to šolski razred, delovni kolektiv, takšne bolj okrogle osebke kar določijo za dežurnega duhoviteža. Po vseh zunanjih znakih bi bila lahko v parlamentu takšen lokalni špasmojster prav gospa Marija. Vendar pa revica vedno tako zaskrbljeno zateguje svoj obraz, da se zdi, kot da bo zdaj zdaj, podobno kot punčke s podeželja, ki jih mame prvič pustijo same v šoli, kar tam v poslanskih klopeh bruhnila v cmerež. Da pa bi, kar takole, iz radosti same, pihnila kakšen hec, ji še na misel ne kane, mislim, da ga je v vsem tem času še najbolj zakuhala gospodu ministru Smrkolju, ko je nekako mlačno izdavila, da naj kar pazi, kajti če bo še naprej takole streljal medvede, se zna zgoditi, da bo ustrelil kozla. Pri tem pa je tako plašno pogledovala z onimi svojimi v salo ugreznjenimi očkami kot kakšna preplašena tolsta miška izza govorniškega pulta, da se je kar videlo, kakšno dolgo notranjo bitko je bila sama v sebi, preden se je odločila, da to izusti, in zdelo se mi je, da je ob tem pocedila vsaj dve vroči in jedki kapljici tja noter v gatke. Torej, ta besedna igrica je bila doslej najbolj drzen in duhovit retorični obrat, drugače pa trdno in nepremakljivo vztraja na poziciji klasične »gospodinjske šole govorništva«, katere najbolj pomembna predstavnica je v naših logih pravzaprav prav ona.