Odkar sem bila spet v Sloveniji in sem razčistila s svojo identiteto, s tem nimam več težav. Ravno toliko kot Argentinka sem tudi Slovenka, pove študentka Nadja Molek s tisto značilno argentinsko melodijo, ki dela slovenščino mehko in spevno. »Poleg tega sem ženska v Buenos Airesu.« Ker sva se dobili, da bi govorili o hrani kot enem od veziv slovenske identitete, mi je jasno, kaj misli. V dobrem tednu sem morda v središču mesta srečala tri ženske, za katere bi lahko rekla, da so močnejše postave, dekleta Nadjinih let pa so bila večinoma kot kloni zvezdnic popularnih telenovel: deset kilogramov premalo, brezhibna polt in dolgi zravnani lasje.Po seriji političnih diktatur se ljudje uklanjajo diktatu lepote. Estetska kirurgija postaja nekaj vsakdanjega, ženska, ki da kaj nase, pa obišče frizerja vsaj enkrat na teden. Kljub temu, da je Argentina izrazito katoliška država, nečimrnost še nikoli ni tako cvetela. Nadja ni klon in tudi prijateljev ne išče med njimi, priznava pa, da kljub vsemu čuti pritisk in spet pazi na linijo. Med enoletnim študijem v Sloveniji se je malo preveč sprostila in pojedla preveč slovenske hrane. »Tu je neka paranoja pred debelostjo,« pravi. Zgodi se ti lahko, da ne dobiš službe, če si debel, ali pa si zaradi tega osamljen, saj nimaš vstopa v določene socialne kroge. Ljudje zato kot obsedeni telovadijo in jedo nemastno hrano. Vendar to ne velja za Slovence. »Če si slovenskega rodu, ješ potico, tudi če je zunaj štirideset stopinj,« reče napol v šali in pojasni, da je v Argentini božič sredi poletja.Nadja se strastno zanima za navade argentinskih Slovencev, v čemer je nekoliko posebna, saj je danes med mladimi Argentinci slovenskega rodu bolj malo takšnih, ki bi jih živo zanimali zgodovina, kultura, različne usode emigrantov in razlogi za njihovo pot v neznano. Sama je potomka medvojnih priseljencev – babica, Primorka, je prišla v Buenos Aires v dvajsetih letih prejšnjega stoletja zaradi fašizma, dedek, Belokranjec, zaradi revščine. Je hči očeta Slovenca in mame Argentinke. Trenutno Nadjo fascinira kulinarika, saj so Slovenci znani po tem, da v Argentini že več kot šestdeset let uporno ohranjajo pripravo tradicionalnih slovenskih jedi, ki so jih v teh letih lepo uskladili z argentinskim asadom (neke vrste žar, čeprav z našim žarom razen rešetke za pečenje nima prav nič skupnega). Čeravno ne vsak dan (ker je prevroče, predrago in vzame preveč časa), pa imajo vsaj ob koncih tedna na mizi praviloma govejo juho, golaž, pražen krompir, kranjske klobase, krvavice, kislo zelje, štruklje, jabolčni zavitek in podobno. Nekateri še vedno praznujejo koline, kar je izključno slovenski običaj. Nadja razlaga, da še ne tako davno ni bilo nič nenavadnega, če je kakšen Slovenec sredi štirinajstmilijonskega ultra urbanega Buenos Airesa sam vzredil prašiča, ga zaklal in pripravi koline... Mala Slovenija: eni na levem, drugi na desnem breguČe so hotel imigrantov, v katerem so sprva bivali prav vsi prišleki, ohranjanje tradicionalne kuhinje in do neke mere slovenskega jezika, počitnice v Barilocheju, kjer gorska pokrajina še najbolj spominja na slovensko, ter sobotno poslušanje enourne oddaje Okence v Slovenijo nekatere skupne točke, ki povezujejo argentinske Slovence, se na drugih, recimo temu ideoloških poljih, njihova pot vztrajno cepi. Pravzaprav je tam doli mala Slovenija z eno optično razliko: desnica je močnejša in vztrajnejša od levice. V Buenos Airesu, kjer jih živi velika večina (nekaj Slovencev živi tudi v Mendozi, Córdobi, Barilocheju, Rosariu in mestecu Paraná), že vsa ta desetletja obstajata dve skupnosti Slovencev, ki med seboj vsaj v preteklosti razen redkih izjem nista kaj prida komunicirali, kaj šele sodelovali. Toda z leti vsak plot strohni in tudi to se spreminja. Na obeh straneh je tako vse več tistih, ki skušajo drug drugega predvsem razumeti ali pa so, kot zase pravi znameniti pevec in taksist Rok Fink, neuvrščeni. Močno vezivo je tudi država. Nikoli prej in nikoli kasneje se niso argentinski Slovenci tako brezpogojno povezali kot ob osamosvojitvi Slovenije. Vseh barv, taborov, svetovnih nazorov in frizur so družno korakali skozi središče mesta in zahtevali, naj Argentina prizna novo državo. To je potem kot prva v Latinski Ameriki tudi storila.