– kohezivne vezi: »pomeni so odvisni tako od predhodnih govornih dejanj kot od tistih, ki jim sledijo« (ibid.: 35). 2. Situacijski kontekst (angl. the situational context): to je zunanji kontekst, ki vpliva na pomen izjave. Pri opisu vsega, kar je zajeto pod tem pojmom, se avtorica opira na dela nekaterih sociolingvistov, ki trdijo, da je treba pri iskanju pomena izjave poleg samega pomena besed upoštevati tudi mimiko in gestiko, okolje (kraj in čas), vse udeležence v komunikaciji, izbiro kanala (pisno, ustno), izbiro koda (materni jezik, tuji jezik, mešanje obojega), žanr … 3. Interakcijski kontekst (angl. the interactional context): vzpostavlja se s samo interakcijo, odnosom med obema udeležencema (govorcem in poslušalcem oz. besedilom in bralcem), ki v komunikacijo vstopata s svojimi predstavami in pričakovanji ter skladno z njimi oblikujeta sporočila in razbirata pomene. 4. Kulturni kontekst (angl. the context of culture): posameznikovo izbiro pri kovanju besedil določa oz. omejuje tudi institucionalno in ideološko védenje, znanje skupnosti, v kateri živi. Nihče namreč ni nepopisan list papirja, ampak ga določajo tako lastne izkušnje kot glas družbe, ki ga uporablja za izražanje svojih izkušenj. Vsaka družba si je na svoj način uredila resničnost in uporablja svoje metafore, ki jih posameznik v času socializacije usvoji in si jih prilasti. Domači govorci si tako delijo neki kolektivni spomin in védenje, kar jim omogoča predvidljivost pri komuniciranju, tuji govorci pa tega védenja nimajo, kar jim otežuje sporazumevanje. To je morda najtrši oreh, ki ga mora učitelj tujega jezika streti – učence je treba ozavestiti, da te razlike obstajajo, in jih nanje opozarjati, ter jih nekako na novo socializirati v drugi kulturi. Vendar pri tem vedno znova prihaja do napetosti – kje je tista meja, do katere naj bi se tuji govorec prilagodil drugi kulturi in se pravzaprav odrekel svoji? 5. Medbesedilni kontekst (angl. the intertextual context): odnos besedila oz. izjave do drugih besedil oz. izjav, ki vplivajo tako na avtorja kot na prejemnika. Če ta odnos prenesemo na pouk, velja, da vsaka učna ura temelji na prejšnjih urah, ko se je že obravnavalo določeno tematiko in razpravljalo o določenih konceptih – v učencih te prejšnje ure odmevajo, saj vse novo navezujejo na že znano. V vsakem besedilu ali izjavi lahko tako odkrivamo sledi prejšnjih besedil ali izjav, če se njihov avtor tega zaveda ali ne. Claire Kramsch opozarja, da pri branju ali sporazumevanju v tujem jeziku zaradi tega zopet nastane problem. Bralec oz. govorec iz drugega kulturnega okolja v nekem besedilu morda ne prepoznava teh medbesedilnih povezav ali pa odkriva drugačne povezave, kot jih odkrivajo bralci oz. poslušalci, katerim je besedilo namenjeno, zaradi česar lahko pride do medkulturnih nesporazumov in nerazumevanja. Kadar govorimo o kontekstu, torej po Kramschevi pravzaprav govorimo o jezikovnem urejanju resničnosti, in sicer, kot je že bilo povedano, vzdolž petih osi. »Kontekst je matrika, ki jo ustvarja jezik kot diskurz in kot oblika družbene prakse.« (ibid.: 46). Kot takšen je kontekst konstrukt družbe, produkt lingvističnih izbir dveh ali več posameznikov, ki se sporazumevajo s pomočjo jezika. Oblikujejo ga torej ljudje, ki vzpostavljajo dialog drug z drugim. Iz zgornjega odstavka je razvidno, zakaj je kontekst tako zelo pomemben pri učenju in poučevanju tujih jezikov. Jezik je namreč sredstvo, v katerem se hkrati odraža in oblikuje družbena resničnost, imenovana kontekst. Michael Halliday (1989, v Kramsch 1993: 67) to ambivalentnost jezika označi takole: »Jezik je istočasno del resničnosti,