ča vzorec našega odnosa z avtoriteto, to pa v okviru prepričanja vere v Boga določa temelj našega odnosa z Bogom. Ko se nekdo loči od svojega očeta ali ima občutek, da ga ta ne mara, vijolično čakro zapre. V smislu delovanja energetskega sistema to avtomatično povzroči občutek odtujenosti ali osamljenosti. Sčasoma se počuti kot v školjki. Ljudem zunaj nje je težko priti v stik z Bitjem v njej in obratno. Zdi se, kot da je oseba vedno drugačna od tistih okoli nje. V takih primerih je možno, da izgubi smisel za smer. Njen odnos z avtoriteto zrcali njen odnos z očetom toliko časa, dokler se spet ni zmožna odpreti očetovski ljubezni in sebe dojeti kot ljubljeno od očeta ali Boga. Včasih pa zaprta vijolična čakra ni patološki proces, čeprav lahko povzroči isti občutek osamljenosti. Lahko gre za duhovni proces nekoga, ki je bil vzgojen po zahodni tradiciji, pri srcu pa mu je vzhodnjaška tradicija. Zahodne tradicije Boga predstavljajo kot avtoriteto zunaj nas, ob čemer ločitev in osamljenost služita pozitivnemu namenu najti Boga oziroma avtoriteto v nas. Kljub polaganju vere vase pa še vedno delujemo v skladu z avtoriteto in ne proti njej. Ko združimo filozofski osnovi vere vase in samostojnosti, združene s smislom za smer, lahko vijolično čakro zopet odpremo in uživamo v prednostih, ki nam jo prinaša izbira enosti ali ločenosti, odvisno od tega, kar trenutek zahteva. Seveda obstaja čas, ko je odločitev za nekaj samote prava. Med meditacijo nam na primer dirjanje vseh naših prijateljev in sorodnikov skozi misli ne koristi. Namesto tega moramo iti v svoje središče in vzpostaviti mir, ki nas pripravi na ponovno jasno delovanje s svetom. To pa je vedno stvar izbire. Vedno izbiramo mi. Če to pozabimo, nas lahko opomnijo, lahko pa se spomnimo ali ozdravimo. Ozdravite lahko karkoli. R. M.