Pred enim letom je neki poslanec v Državnem zboru izustil neokusno šalo oziroma prispodobo in takoj je završalo po slovenski javnosti, da se »sovražni govor« širi iz slovenskega parlamenta. Pod protestno pismo so se bliskovito zbrali številni podpisi, med katerimi najdemo tudi znana slovenska imena, ki so jim zaupane resne in odgovorne družbene funkcije. Brž ko je vlada napovedala pripravo gospodarske reforme, so študentske in sindikalne organizacije hitele protestirati pred parlamentom in prižigati svečke, ker naj bi dokončno »umrla socialna država«. Ne štiri tisoč vojakov, ampak le štiri inštruktorje smo na zaprosilo legitimne iraške vlade in v skladu z resolucijo varnostnega sveta OZN sklenili poslati v Irak in že je bil slovenski medijski prostor poln protestov, ker naj bi zaradi inštruktorjev postala Slovenija nevarno ogrožena. Enako se je »civilna« družba odzvala na pobudo, naj bi ob petnajstletnici vojne za Slovenijo v Ljubljani videli vojaško proslavo. In še vedno se (v času pisanja teh vrstic) kar naprej vrstijo odločni protesti, čeprav je vsem že jasno, da parade ne bo, ker se vrhovni poveljnik slovenske vojske ne strinja s tako pobudo. Zanimivo živahna je ta naša slovenska politična javnost. Kot da bi ves slovenski narod samo še protestiral – pa ni pomembno proti čemu. Ustavimo se za trenutek ob zamisli proslave za dan državnosti, 25. junija, v kateri bi sodelovala tudi Slovenska vojska. Pred petnajstimi leti je slovenska Skupščina sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. 26. junija 1991 smo na Trgu republike v Ljubljani slovesno razglasili svojo samostojnost in prvič v zgodovini začutili, da imamo končno svojo državo. Naslednje jutro pa so po naših cestah zahrumeli tanki Jugoslovanske armade, da zavzamejo vse mejne prehode, televizijske oddajnike, prometna vozlišča, vladne prostore itn., da nas torej zaprejo v geto in pokorijo naše sanje o samostojni državi. In takrat smo zagledali naše teritorialce, naše fante v naših uniformah, vojake, ki so govorili slovensko. Začutili smo, da gre zares. Zares za nas, za naše otroke in vnuke, za našo komaj rojeno državo! Kdor je to doživel in kdor je desetletja sanjal o slovenski državi, ne more imeti negativnega odnosa do naše Slovenske vojske. Do nje gojimo drugačne občutke kot do tuje okupacijske vojske. Pogosto celo občutek varnosti in ponosa. Marsikomu šele takrat, ko zagleda domačo vojsko, pride v zavest spoznanje, da vojska sodi k državi, ki misli resno s svojo samostojnostjo. Seveda je vsaka vojna zlo, a ni vsaka vojska okupacijska vojska. Seveda je potrebna humanitarna ljubezen – na primer v Darfurju, a še bolj so potrebne oborožene sile, ki bi vzpostavile mir in zaščitile milijone beguncev – tudi v Darfurju. Seveda je najlepše in v določenih okoliščinah tudi učinkovito demonstrirati z vrtnicami v rokah, a v določenih trenutkih je treba demonstrirati s puško v rokah. Zato marsikdo ne razume, zakaj je določena politična javnost zagnala vik in krik ob sami zamisli, naj bi ob petnajstletnici samostojne slovenske države imeli tudi mimohod naših vojakov. Marsikdo, ki ne sodi v to »politično javnost«, se sprašuje, zakaj bi se morali svoje vojske sramovati? Zakaj jo skrivati za zidove vojašnic? Je morda preveč napadalna, nesramna, zlobna? Ali pa so naši vojaki preveč nebogljeni, prestrašeni in nezanesljivi? Ali morda ne smemo biti veseli, da imamo po tisoč letih podrejenosti drugim narodom končno svojo lastno vojsko? Vojsko naših sinov in hčera! Vojsko, v kateri se ne poveljuje italijansko, nemško ali srbsko, ampak slovensko! Vojsko, katere naloga je, da brani našo slovensko neodvisnost! Vsaka narodna vojska je na neki način tudi dokaz, simbol in zagotovilo narodove neodvisnosti. Imeti vojsko in biti pripravljen, da tudi s silo zavaruješ svoj dom, svojo domovino, ne pomeni militarizem, ampak pokončnost, odločnost in pogum. Če ob krajevnem prazniku z veseljem pogledamo na mimohod slavnostno opremljenih prostovoljnih gasilcev ali domače pihalne godbe, v kateri igrajo naši fantje, zakaj ne bi z enakim pozitivnim razpoloženjem gledali na mimohod slovenskih vojakov, slovenske vojske, naše vojske, ki je nastala takrat, ko smo prvič v zgodovini z vso resnostjo udarili po mizi in rekli: Odslej bomo samostojni!? Tudi tako bi lahko razmišljali ob predlogu vojaške proslave. Zato se lahko marsikdo vpraša, ali ni ta gonja proti udeležbi vojske v proslavi precej enostranska, saj bi tako proslavo mnogi Slovenci sprejeli prijazno in dobrohotno? Ali je mirovništvo, ki je skrajno agresivno do tistih, ki bi radi videli mimohod slovenske vojske, res verodostojno mirovništvo? Slovenska politična javnost, ki jo predstavljajo (ne)politično organizirane »civilne družbe« in izbrani medijski komentatorji, je v marsičem enostranska in presenetljivo hitra v svojih sodbah in obsodbah. Ko da bi se ti oblikovalci javnega mnenja bali, da bi širša javnost zajela sapo in začela razmišljati s svojo glavo. Skorajda nobeno politično vprašanje se v našem medijskem prostoru ne obravnava po načelu treznega vsestranskega razmisleka, kar bi bralcu omogočilo, da uredi svoje misli in se odloči po svoji presoji. Tudi vojaška proslava je bila doslej obravnavana le z vidika negativističnih asociacij, ne pa tudi z vidika pozitivne sprejemljivosti in sporočilnosti. Ne verjamem, da je vsa Slovenija proti vojaški proslavi. In ne verjamem, da je javno mnenje, kot ga prikazujejo najbolj glasni mediji, tudi resnično večinsko mnenje Slovenk in Slovencev. Verjamem pa, da so komentatorji oziroma oblikovalci tega medijskega mnenja morda res prepričani, da so politične zamisli, kot na primer enotna davčna stopnja, inštruktorji v Iraku in vojaška parada, v celoti skrajno neumne in ne zaslužijo niti ene pozitivne točke. Gre za način črno-bele presoje. Črno-belo pa vidijo samo tisti, ki so barvno slepi. Kadar oni opisujejo pokrajino, moramo njihove opise jemati z zadržkom. Če oblikovalci javnega mnenja ne vidijo ali nočejo videti vseh razsežnosti posameznega vprašanja, so njihovi politični komentarji nujno črnobeli in pristranski, za nekoga pa celo krivični in žaljivi. Prav na primeru vojaške proslave je mogoče videti, kako negativistično in depresivno deluje ozko črno-bela presoja. Ko človeka mediji zbombardirajo s kritikami in protesti proti vojaški proslavi, človek dobi občutek, da bi si samo on v tej širni Sloveniji z veseljem ogledal mimohod slovenske vojske. In šele, ko se pogovarja z drugimi, začuti, da ni sam v svojem razmišljanju, ampak bi se tudi mnogi drugi udeležili take proslave. Končno bo treba priznati, da vsak javni protest še ni izraz mnenja večine Slovencev, pa čeprav je še tako glasen in še tako usklajeno podprt z mediji in številnimi podpisi. France Cukjati, dr. med., poslanec Državnega zbora