Leta 284 je postal rimski cesar Dioklecijan, sposoben vojaški poveljnik. V državi je uspel vzpostaviti mir in s svojimi ukrepi začasno okrepiti moč cesarstva. Podvojil je številčnost rimske armade (najemal je pripadnike germanskih plemen) in utrdil meje imperija. Dioklecijanove reforme so poživile rimsko gospodarstvo in upočasnile propad rimskega imperija. Dioklecijan je menil, da je rimski imperij prevelik, da bi mu mogel uspešno vladati en sam človek. Ogromno rimsko cesarstvo je razdelil: • na vzhodni, grško govoreči del in • zahodni, latinsko govoreči del, • vsak del je vodil en cesar (Avgust) s pomočnikom, • meja med obema deloma je potekala na črti Beograd – Boka Kotorska – Velika Sirta (v severni Afriki). Zase je obdržal vzhodno polovico, v kateri se je nahajala večina najbolj cvetočih mest. S sovladarjem sta določila tudi svoja naslednika, da ne bi po smrti katerega od njiju prihajalo do spopadov za prestol. Reforme za preobrazbo države je v začetku 4. stoletja izvajal tudi cesar Konstantin Veliki. Za kratek čas je ponovno združil državo. Prestolnico cesarstva je iz Rima preselil v vzhodni del cesarstva, v Bizanc, ki se je po njem poimenoval Konstantinopel (današnji Istanbul). Središče moči in bogastva se je vedno bolj selilo iz zahodnega cesarstva v vzhodni del. Reforme pa dolgoročno rimskega imperija niso več mogle rešiti. Nadaljevalo se je pospešeno propadanje zahodnega dela. Od leta 395 je bil imperij dokončno razdeljen na dva dela: Zahodnorimsko cesarstvo in Vzhodnorimsko (Bizantinsko) cesarstvo. Dokončen udarec so rimskemu imperiju zadala preseljevanja Hunov in Germanov, ki so povzročila leta 476 konec zahodnega dela imperija.