Dejstvo, da se oba nenadoma pojavljata kot glasnika in odrešenika desnosredinske politike, je zato mogoče razumeti predvsem kot dokaz krize desnice. Težko je namreč verjeti, da bi učinkovito desno politiko lahko vzpostavili ljudje, ki so jo enkrat že razbili, še posebno, ker več kot očitno niso sposobni vzpostaviti konsenza o tem, kje so bili temeljni razlogi za to, da so se skregali vsakič, ko so bili skupaj na oblasti. Še težje pa bodo ti ljudje preživeli resno soočenje s svojimi političnimi tekmeci. Za to, da neko stranko obtožimo, da je nedemokratična in brez temeljnih civilizacijskih vrednot, je namreč treba imeti dokaze, ki jasno in nedvoumno govorijo o tem, da se taka stranka s svojo dnevnopolitično prakso požvižga na temeljna načela parlamentarizma, da ne priznava tržnega gospodarstva in da je v jedru njene politike sistematično kršenje človekovih pravic ter negiranje načel pravne države. To pa po mojem prepričanju v tem trenutku ne velja za nobeno slovensko parlamentarno stranko niti ni dr. Hribar z argumenti dokazal, da to velja za LDS, kaj šele, da bi s konkretnimi zgledi pojasnil, v čem so se LDS, Cerkev in slovenski politični prostor od leta 2000 tako zelo spremenili, da klerikalizem ne pomeni več ene glavnih nevarnosti, kot je trdil tedaj, ampak lahko, ravno nasprotno, Slovenijo pred nedemokratičnimi silami reši le vmešavanje Cerkve v dnevno politiko.