Župani smo v enih drugačnih pozicijah, delamo v drugačnih razmerah in ljudje nas ocenjujejo po konkretno izvedenih projektih. Si zagotovil vodo, si obnovil vodovodno omrežje, imaš čistilno napravo in si poskrbel za odlagališča odpadkov, in to so tiste zadeve, ki štejejo. Vsi skupaj, ki delamo na operativni ravni, pa imamo, veliko težav z našo administrativno nadgradnjo, pa najsibodo to ministrstva, pa najsibodo javni zavodi. Nam, ki delamo v praksi, se ja na hrbtu zgradil birokratski administrativni sistem. Namesto da bi nam bil v pomoč in da dela v skladu z našimi potrebami in pričakovanji, se je vzpostavila hierarhija in sistem ljudi, ki mislijo, da so se usedli zraven boga in da smo zdaj mi tisti, ki moramo klečeplaziti pred njimi. Primer, ena od zadev, ki zagotovo vpliva na stanje v okolju, so prostorski akti. Kako hitro jih spreminjamo in kako težko do njih pridemo! Od nekega zavoda, pa mu recimo Zavod za varstvo kulturne dediščine, bi pričakoval, da v 30, 50 dneh dobiš neka mnenja, neka soglasja, ki ti omogočajo stanje popraviti. Ampak, oni so kot država v državi! Za te birokrate ne veljajo nobeni roki, nobena pravila, nič. Prosiš, klečeplaziš, kličeš pa nič in nič! Da v tej državi sprejmemo prostorski plan, rabimo tri leta. To je noro dolgo obdobje, nekemu obrtniku, nekemu investitorju, ki pride, bi rad zgradil v skladu z vsemi predpisi, ne moremo ponuditi lokacij. En del zgodbe.