Velik del odgovornosti, tudi za številne izgubljene žoge, ki so bile eden od značilnih znakov naše ekipe, nosijo igralci, del pa tudi njihovo vodstvo. Trener Aleš Pipan jim je denimo gotovo ukazoval, naj turške napade preprečujejo s tako imenovanimi malimi prekrški. Ker ga niso upoštevali, očitno med njimi »ne uživa« dovolj velike avtoritete. Poleg tega tako kot njegovi predhodniki s tem, ko je vse igralce razglasil za enakovredne, v ekipi ni vzpostavil hierarhije. Preveč demokracije lahko pomeni anarhijo, v takem slogu pa je naša vrsta odigrala vse tri tesne končnice, v katerih se ni vedelo, kdo mora prevzeti odgovornost. Zagotovo k temu ni pripomogel tudi izbor tekmecev v pripravljalnem obdobju, v katerem je reprezentanca odigrala samo eno kolikor toliko tesno končnico, proti reprezentanci Srbije in Črne gore, pa še to tik pred začetkom prvenstva. Toda tedaj smo reprezentanco z uglednim nasprotnikom vsaj ugnali, medtem ko na svetovnem prvenstvu Slovenija ni ponovila niti predstav s prejšnjih evropskih prvenstev, ko je praktično vselej premagala vsaj enega zvenečega nasprotnika, ki je potem osvajal kolajne. Tokrat smo prišli samo do dveh zmag v predtekmovalni skupini, za katero se je izkazalo, da v resnici sploh ni bila posebej močna: razen tokrat izredne ekipe ZDA sta se poleg naše vrste že v osmini finala poslovili tudi Italija in Kitajska. Slednja celo s pravcato polomijo proti Grčiji, ki je tako dokazala, da opravičila v slogu »njih je več kot milijarda, nas pa samo dva milijona«, ne držijo vode. Na igrišču ne igrajo milijoni prebivalcev, ampak dvanajsterica proti dvanajsterici. Razen Yaa Minga v kitajski reprezentanci igrajo večinoma anonimni košarkarji iz kitajskega prvenstva, ki v enem letu zaslužijo morda toliko, kot največji slovenski zvezdniki v enem tednu.