Oglašam se drugič, kar je znamenje, da še živim. Čeprav v sebi počasi in racionalno zbiram razloge, da ne bi več dolgo. In teh razlogov je vedno več. Ko sem prebrala svoje pismo, sem se začudila - naključni bralec iz njega verjetno ne more razbrati moje stiske in vseh njenih razsežnosti. Delno tudi zato, ker je spoštovan(a) psiholog(inja) izpustil(a) nekatere najbolj krute odlomke, na primer to, da ima moj vzorni očka nekje skrito pištolo (v zvezi s tem je bila pri nas tudi že policija, a je seveda ni našla). Ali da sem bila priča pretepanju mojega - takrat 15-letnega - brata, pri čemer pa ni šlo za "šeškanje", ampak pravi pretep težke kategorije, ki je kot posledico pustil pretres možganov (seveda pri bratu). Ali tega, da je naš oče kradel in bil zasačen pri tem. Ali da rad muči živali. Ali tega, kako bolezensko in nevarno sprevrača resnico, celo najbolj enostavno, na primer o tem, kolikokrat je bil v šoli na roditeljskih sestankih za svoje otroke; pa da ne bo pomote, ne mislim, da je to njegova dolžnost, a vsaj lagati mu ni treba, da je storil nekaj, česar ni. Ali da vzorno skrbi za svojo družino. Kakšna skrb in zgled neki je to???!!! Nikoli me ni vprašal, če kaj potrebujem, ne materialno ne psihično. Pohval sem bila deležna le, če sem bila najboljša.