Vzorec se ponavlja v nedogled. Nekdaj vitalen, inovativen in to v tekmovalnem polju pop kulture se kot funkijada izteka v rutino. Celo kontinuirani, priznamo, še vedno fino akcentuirani altsaksovonofi soli izbrušenih atak rutino komajda kje zares povzdignejo na raven ustreznega poslušalskega vzburjenja. Novi album Macea Parkerja, svojčas alterega in dialogista v največjih bendih in podvigih Jamesa Browna, saj sta moža skupaj pisala zelo posebno poglavje zgodovine godb prejšnjega stoletja, cepeta, a ne giba. Parker obvladuje formo, spremljevalen bend takisto, toda vse je do konca izpiljeno, brez življenjskega soka, prodornosti, aranžmajske upičenosti. Tale R&B postava z nekaj gosti, kot je običaj pri zaslužnih, ne nudi ničesar več kakor številne ameriške skupine, tudi tiste drugih fankovskih pionirjev. Standardi so utrjeni, nadgrajevati se jih ne upajo, kaj šele podirati. Produkcija tona je brezhibna, mašinca gode zavidljivo tehnicistično. Made by, v slogu fabriške nalepke, je tako sijajen album za učeče se, da bojo v posnemovalski ihti zagrešili najslabše. Namesto da bi zazveneli izvirno, bojo zazveneli pravilno. Dolgcajt, ki ohranja prestol brez monarha. Toda to traja že trideset let. (iv)