Slovenski alpinisti so v perujskih Andih bolj doma kot v Himalaji, kajti tja so prej stopili in prej začeli spoznavati zakonitosti velike višine in ledenih prostranstev. Bela veriga (Cordillera Blanca) je tako že v davnih šestdesetih letih minulega stoletja postala učiteljica naših vrhunskih alpinistov in hkrati tudi gorovje, ki je jemalo davek. Ena prvih smrtnih nesreč na tujem se je našim alpinistom zgodila prav na gori, o kateri govorimo, na Chacraraju, ko padca naveze Osterman-Golli slednji ni preživel. Sicer so na tej gori prvi slavili Francozi z legendarnim Terrayjem na čelu že leta 1956, zdaj pa se med tistih nekaj uspešnih z izredno lepo in tudi izredno težko smerjo vpisuje tudi naveza Pavle Kozjek, Marjan Kovač in Aritzo Monasterio (torej gre za mednarodno navezo). Zgodovina tako težko dostopnih gora, kot je Chacrarai, seveda pomeni predvsem zgodovino vrhunskih alpinističnih podvigov, zato tudi v Kozjekovem primeru ne gre govoriti o kakršnem koli ponavljanju, čeprav nova, recimo ji slovenska, smer ne pripelje neposredno na vrh gore. V Andih se pogosto velika finalna dejanja končujejo na strmih grebenih, polnih snežnih opasti, zato se vzponi pogosto končujejo šele po težavnem sestopu ob vznožju stene. Tudi Kozjek, Kovač in Monasterio so sestopili po smeri vzpona in s tem opravili veliko alpinistično dejanje v tistem najbolj pristnem pomenu. Steno so zmogli navzgor in navzdol. Kdor ve, za kaj gre v alpinizmu, mu ne bo težko priznati popolnosti tega dejanja.