pa od strahu ni vedela, kaj naj ukrene. Čakali so, da pridejo Lichtenbergovi »prijatelji«. Res so prišli 25. maja 1942 in videli, kaj se je zgodilo. Proti deseti uri se je zavedel oče in povedal, da je med partizani spoznal Tržačana Emila Gerdola, doma iz Bevk, ki je aprila 1942 odšel k partizanom. Italijanski vojaki so poklicali reševalce in so vse štiri prepeljali z avtom Rdečega križa v Ljubljansko bolnišnico, kjer je še istega dne umrla hči Petronela, naslednji dan pa še oče.« Doda še, da so jih pokopali »na novem pokopališču pri Sv. Križu, na 31. parceli, v 14. vrsti, v 1. grobu.« Žajdela dogodek s pričevanji žrtev opisuje precej drugače: »Pozno ponoči s sobote na binkoštno nedeljo (23. maja 1942), ko bi morala biti v Bevkah birma, so partizani vlomili v Lichtenbergovo hišo, razbili zaklenjen mizni predal, v katerem je oče Karel Lichtenberg hranil zlatnino, listine in najemnino, ki jo je pobiral od najemnikov dr. Tavčarja. Listine so razmetali po tleh, ostalo pa skupaj z zimskimi oblekami odnesli. Nato so potrkali pri Kaminovih v Krajini, kjer so spali tudi Lichtenbergovi. Ker jim niso odprli, so zagrozili z bombo. Ko so prišli v hišo, so povedali, da bodo postrelili vse Lichtenbergove, ki so stari nad 14 let. Partizanov je bilo več kot deset. Rekli so, da bodo Idi prizanesli, če gre z njimi v gozd. Odgovorila jim je, da s takimi barabami nikamor, naj jo raje takoj ustrele. Oče jih je skušal s prepričevanjem pregovoriti, da ne ravnajo prav. Žrtve so nato streljali v približno polurnih presledkih, tako da je naslednja žrtev videla, kaj jo čaka. Ido (r. 1924) so ustrelili prvo. Za njo so ustrelili Petronilo (r. 1918), nato mamo Jožefo (r. Saksida na Saksidu pri Dornberku leta 1895), nazadnje pa še očeta Karla (r. 1885). Hči Wanda Lichtenberg, ki je imela takrat 16 let, se je med zločinom skrivala pod odejo ob vznožju postelje, na kateri sta bili še najmlajši sestri Nada (12 let) in Vera (10 let). 53 let pozneje se spominja: »Med ubijanjem in trpljenjem umirajočih, še ne umrlih, in med grozo mlajših, ki so iz postelje prisostvovali zločinu, so se krvniki zalagali s potico in gnjatjo, pripravljeni za birmo, ter zbijali šale in se smejali.« Ob začetku tragedije je Petronila (vsi so ji pravili Eči) zgubila zavest. Wanda: »Morda zaradi krvi, tekoče iz ustreljene sestre Ide, morda ob spoznanju, da ne gre le za zastraševanje. Da ne bi bila »prikrajšana«, so jo morilci spravili k zavesti, nato pa ustrelili. Mami so odrezali prst, da so ji vzeli zlat prstan, očetu pa s puškinim kopitom razbili čeljust, da so se polastili zlatih zob. Po odhodu zločincev si še dihati nismo upali, boječ se njihove vrnitve, potem smo tulili, ne jokali, sredi krvave scene.« (Likvidator naj bi bil znani V. K. - K. 27. julija je likvidiral župnika Jožeta Geohelija z Zaplane). Oče Karel je bil ustreljen v glavo in je zjutraj še govoril, mati je bila zadeta v prsi, Ida je ležala čez prag. Eči je bila nezavestna. 23. maja sta šli Wanda in Jožica v Ljubljano, kjer sta na nekem vojaškem uradu povedali, kaj se je zgodilo (Wanda je Ljubljano