Domov se primajem v zgodnjih nočnih urah, spremljajo pa me gosti hlapi popite vodke. Malo me je sram, malo me skrbi, malo sem žalostna in malo bi najraje spet jokala. Ko se sezuvam, v mislih sestavljam izgovore, zakaj sem se tako dolgo zamudila in očitno pozabila na lačnega moža in otroke. Toda stanovanje je v temi, vse je tiho in za trenutek me prešine: Odšel je! Pobasal je otroka in odšel! Zapustil me je! In še razlog sem mu dala, ko sem kar tako izginila! UGRABIL JE MOJE OTROKE! Nakar vodka le malce neha razsajati po mojih možganih in sežem po kljuki ter pogledam v spalnico. Moje tri ljubezni ležijo objete na zakonski postelji ter globoko dihajo, Marko in Patrik prav rahlo smrčita, Lana pa sesa posteljno pregrinjalo. Ob vznožju postelje ležita prazni steklenički, zamazani s sledovi čokolina. In že se znova kisam. To tukaj je moj svet. Za to živim. Za to sem ustvarjena. In tega ne smem nikoli, pod nobenim pogojem, izgubiti.