Oče, pri 73. rahlo dementen, je na vrtu padel. Rahlo se je popraskal, mama pa se je prestrašila in ga kljub njegovim protestom odpeljala na urgenco. Ko ga le ne bi. Ker ob pregledu niso ničesar ugotovili, so ji dejali, da ga bodo obdržali na opazovanju, da ugotove, če si slučajno ni morda poškodoval glave in vratu. Mama, nagonsko vajena spoštovanja ljudi v belem in v skrbi za očeta, se jim je zahvalila za njihovo skrb. Po nekaj dneh je dobil pljučnico, zato so ga porinili v umetna pljuča, nato pa ugotovili, da jim manjka prostora in ga preselili v infekcijsko kliniko. Tudi tam so ga dali v umetna pljuča, vendar so jih kmalu potrebovali za drugega pacienta, zato so mu jih ob strokovni ugotovitvi, da mu gre že tako in tako na bolje, vzeli. Oče pa je vse težje dihal, kmalu niti govoriti ni več mogel. Ob obiskih smo vsakič pogledali bolniške liste, iz katerih pa ni bilo razvidno, kako resno je stanje. Ko je mama vprašala zdravnika, kaj mu vendar je, saj bi po bolniških listih lahko sklepali, da gre popoldne lahko vsaj v hribe, če ne še kam drugam, ji je mirno, meni nič, tebi nič odgovoril, da “kaj pa sploh mislite, da mu je, saj sami veste, koliko je star!?” Še dobro, da ji ni rekel, naj ne sitnari in da bo kmalu tudi ona na vrsti, saj je le nekaj mesecev mlajša od njega! Naslednjega dne, ob našem ponovnem obisku, so bolniški listi izginili. Nič več jih ni bilo ob vznožju postelje, kamor smo vsakič najprej pogledali, saj oče ni mogel govoriti in nam povedati, kako se počuti. Naredili smo kraval – in jih dobili. Na skrivaj nam jih je izročil nekdo od “nezdravniškega” kadra, položil prst na usta in izginil. V listih, ki smo jih dobili, piše, da je pacient dobil – mrso … Najbrž ne zato, ker se je na vrtu prevrnil! Njegovo stanje je slabo, ne govori in ne ve, da ga obiskujemo, čeprav je v bolnišnico v spremstvu mame prišel še sam. Ob vsem tem popolnem pomanjkanju čustev ljudi, ki so prisegli, da bodo pomagali drugim, ob pomanjkanju vsaj kančka prijaznosti, tolažbe in tople ali vsaj spodbudne besede, pa mi ne gre iz glave drug primer. Leta smo imeli pri hiši psa, postaral se je in zbolel, videlo se je, kako trpi. Kot že večkrat sem ga spet peljala k veterinarju, a tokrat je rekel, da ni več pomoči in da bo najbolje, če ga uspava. Planila sem v jok, on pa me je tolažil – in do neke mere potolažil. Zbežala sem domov, čez nekaj ur pa je pozvonil telefon. Bil je veterinar, ki ga je zanimalo, če sem prišla k sebi, kako se počutim in mi dejal, da ni trpel, da ga zdaj ne boli več. Na koncu me je še vprašal, če mi lahko kako pomaga … Verjemi mi, da so mi te tople in prijazne besede dobro dele, nato pa sem se spet spomnila na – očeta. No, Hopla, kaj boš rekel na vse tole?Alenka iz Ljubljane