Ustava tu izhaja iz predpostavke, da bo zakonodajalec predpisal take zakonske razloge, ki bodo omogočali sodišču, da bo v vsakem konkretnem primeru specifično presodilo, ali taki razlogi (še) obstajajo. Splošna zakonska presumpcija o neogibnosti pripora je ustavno nesprejemljiva zato, ker ne omogoča konkretne presoje, ali je v danem primeru pripor res neogibno potreben. Ta problem je sicer omiljen z zakonsko določbo, da sodišče sme skleniti, da pripora ne bo odredilo, če so podani upravičeni razlogi --, domnevno torej razlogi, ki bi ovrgli omenjeno splošno zakonodajno presumpcijo. Toda slednja ni niti specificirana, saj prvi odstavek 201. člena ne pove, ali se tu presumira begosumnost, koluzijska nevarnosti ali iteracijska nevarnost oziroma, ali gre res samo za vprašanje "vznemirjanja javnosti." Zato tudi ni jasno, kakšni naj bi po zakonodajalčevem mnenju bili "upravičeni razlogi", ki bi lahko ovrgli to presumpcijo. Ker to ni jasno, je taka določba v nasprotju tudi z ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave; obramba v takih situacijah ne more niti vedeti, kaj naj sploh navaja kot "upravičen razlog", zaradi katerega bi sodišče morda sklenilo, da pripora ne bo odredilo. Poleg tega ZKP tu sicer ustvarja videz, kakor da je dokazno breme (kot zrcalna slika zakonodajne presumpcije) na preiskovalnem sodniku oziroma na izveobravnavnem senatu, ki mu je naloženo, da navede "upravičene razloge", ki bi ovrgli zakonodajno presumpcijo o nujnosti pripora. V resnici je to dokazno breme seveda na obrambi, kar je v nasprotju z 27. členom Ustave. Zanj je bilo prej rečeno, da sicer ne vzpostavlja meritorne nedolžnosti, da pa povsem nedvoumno zahteva, da bodi dokazno breme v kazenskih zadevah vseskozi na strani obtožbe. Nobenega razloga ni, da bi ta temeljna ustavna in procesna logika ne veljala za odrejanje pripora. Iz teh razlogov je Ustavno sodišče razveljavilo prvi odstavek 201. člena ZKP.