"Po našem kazenskem postopku osumljenec ne sme biti sredstvo za dokazovanje njegovega dejanja. On je v nekem smislu priča v lastni stvari, če seveda hoče sam govoriti. Obdolženec se v kazenskem postopku ni dolžan zagovarjati in lahko tudi laže, pa ga zato ne zadene nobena kazenska sankcija, razen če bi koga drugega po krivem obremenjeval za kaznivo dejanje. Obdolžencu torej v predkazenskem in kazenskem postopku ne smemo jemati prostosti zato, da bi od njega dobili izjavo o kaznivem dejanju. Novi zakon o kazenskem postopku je zožil možnosti za odrejanje fakultativnega pripora na tri klasične priporne razloge; begosumnost, kolizijsko in ponovitveno nevarnost. Ni torej več razloga vznemirjanje javnosti, zato se preiskovalni sodniki zaradi takšnega vznemirjenja ne odločajo za odrejanje pripora. Prej je pripor po vložitvi obtožnice lahko trajal neomejeno do zastaranja kaznivega dejanja, zdaj pa največ dve leti. Vendar to dejstvo ni vplivalo na pravočasno odločanje o kazenskih zadevah."