V osemdesetih je bil Deisinger namestnik državnega tožilca, ki se je tedaj, tako pravi sedaj, intenzivno ukvarjal s problemom svobode tiska in nasprotoval prepovedim oziroma zaplembam. Zakonske osnove zanje so bile tedaj zapisane v dveh zakonih, v zveznem zakonu o preprečevanju zlorabe svobode tiska in v republiškem zakonu o javnem obveščanju. Izdajatelje časopisov in drugih publikacij sta obvezovala, da vsak prvi izvod publikacije - iz tiskarne, še preden je ta prišla na trg - nesejo v branje javnemu tožilcu. Zakon je obenem navajal tako imenovane prepovedne razloge - pozivanje h genocidu, vznemirjanje javnosti itd. Na podlagi teh razlogov je javni tožilec lahko publikacijo začasno prepovedal in nato zadevo predal sodišču, to pa se je lahko potem odločilo za njegovo trajno prepoved. "Zakon je bil spremenjen v času demokratičnih sprememb. Tedaj je bila pri Republiškem komiteju za informiranje ustanovljena komisija, da zadeve preuči. Bil sem predsednik te komisije in ta je tedanji republiški skupščini predlagala, naj se prepovedi tiskanih stvari v Sloveniji odpravijo. Republiška skupščina je to sprejela, tako da Slovenija od leta 1989 nima več prepovedi tiskanih stvari. Glede tega je Slovenija najbolj demokratična država v Evropi" meni vrhovni sodnik. V nekaterih drugih državah naj bi poznali tudi administrativne ukrepe za prepoved razširjanja, ki jih lahko izreče bodisi policija, državno tožilstvo (tako kot v nekdanji Jugoslaviji) ali sodišče. S tem ima država možnost za hitrejši "odziv", ki ni vezan na kazenski postopek. K temu dodajmo mnenje generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, ki za staro jugoslovansko zakonodajo, po kateri je lahko publikacijo zaplenilo tožilstvo, pravi, da v osnovi ni bila slaba, vendar pa so jo zlorabljali.