O tem, kaj se je ob koncu devetdesetih zgodilo v taboru vijoličastih, je načelno vse poznano: klub je z uvrstitvijo v ligo prvakov ogromno zaslužil, v letu ali dveh pa je zaslužek izpuhtel, nakopičili so se celo dolgovi, ki bremenijo klubsko prihodnost. Finančni dolg akterji te zgodbe o neuspehu pripisujejo preplačevanju igralcev, ki naj bi bilo ob »uspehih« neizbežno, toda pri tem ne omenjajo razkošnih vil, stanovanj, avtomobilov in jaht. Tu niti ne gre toliko za denar, ki je poniknil (potem ko so sanatorji opravili svoje, je dolga ostalo le še za 130 milijonov), kot za oskrunitev vrednot. Posamezniki - eden izmed njih se je razglašal celo za amaterskega navdušenca - so se osebno okoristili na račun kluba. V divjih privatizacijskih časih osebno materialno okoriščanje ni več tema za posebno vznemirjanje javnosti, toda ko gre za klub, ki je tudi v obdobju profesionalizma ostal »sveta« institucija, je to več kot greh: zločin. Njegove posledice so tako rekoč nepopravljive, saj so navijači ob razširjenih zgodbah o okoriščanju, ki še krožijo po mestu, izgubili zaupanje v klub. Tega zaupanja širšega kroga ljudi v pravem času ni mogoče povrniti. To je bila namreč izdaja najsvetlejših klubskih idealov, v katere so ljudje trdno verovali. Navijači so še tu, toda namesto športnega viteštva jih vodi neka regionalna sla po maščevanju Ljubljani za vse usodnejše krivice. V takih razmerah je dober rezultat tako rekoč izključen.