Uporaba pisanega marmorja je značilnost antične arhitekture, vendar so jo Pisanci neposredno prevzeli iz bizantinske umetnosti, kjer je od bila od nekdaj znamenje vladarskega razkošja in odličnosti. Vpliv Bizanca, v katerem je srednjeveška Italija gledala naslednika rimskega cesarstva, lahko razbiramo tudi v namestitvi bronastih vrat, ki so jih italijanske mestne državice in kneževine do 11. st. naročale v Carigradu. Šele v 12. st. se je umetnost ulivanja bronastih vrat udomačila tudi na italijanskih tleh in Bonanus iz Pise, ki je leta 1180 izgotovil vrata za pisansko stolnico, je eden prvih domačih mojstrov te nadvse redke veščine. (V usodnem požaru, ki je leta 1595 zajel cerkev, so bila skoraj vsa izvirna vrata uničena. Tragedijo so preživela le t. i. Porta di San Ranieri na vzhodni strani južnega transepta, izgubljena vrata zahodnega pročelja pa so v začetku 17. st. nadomestili z novimi, ki so jih izdelali učenci velikega manierističnega kiparja Giambologna.) Imperialni tradiciji pripadajo še klasično oblikovani pilastri z arhitravi, ki členijo prvo nadstropje cerkvene zunanjščine, marmorna inkrustacija, ki krasi pročelje, in veliko število spolij ostankov antičnih templjev in nagrobnikov , ki so jih vzidali v stene katedrale. V istem duhu je treba razumeti sklep mestnih oblastnikov, da namesto zidanih nosilnih slopov, ki so ena od značilnosti romanske arhitekture, uporabijo velikanske monolitne stebre, ne glede na ceno in zahtevnost takšnega podviga. Skladno s tem so klesarski mojstri kapitele posneli po rimskih zgledih in se potrudili z zahtevnim klesanjem akantovih listov, ki so najprepoznavnejši dekorativni motiv v antiki zelo priljubljenih korintskih kapitelov.