Bogovi so ga treščili v Sredozemlje z veliko napora in velikansko močjo, kajti bil je zelo velik in zelo težak. Tako je padel nekaj dlje, kot so bili načrtovali. Z južno obalo je skoraj oplazil severno Afriko: med Libijo in majcenim turističnim paradižkom Matala je zgolj zaplata Libijskega morja. Da je res Libijsko, vam dokaže tudi vaš mali radio na plaži, ki čisto razločno brunda zategle, skrivnostne molitve iz ene od libijskih mošej. Tudi do vzhodne obale ni daleč: najprej z ladjo do Rodosa, potem pa skok v vodo, deset zamahov kravla, in že ste na prvem turškem bazarju. Pravzaprav je relativno še najdlje do Aten, kjer imajo Krečani pod Akropolo težave. Njihova grščina je skrajno samonikla in samorastniška. Z domovino so zvezani v skupno državo šele slabih sto let, in kadar po Atenah govorijo v svojem narečju, polnem starih bizantinskih in beneških korenin, se jim godi še dosti slabše kot pristnim Prlekom pod Prešernovim spomenikom. Skoraj jih ne razumejo.