Indija je velikanska dežela, ogromno je še neraziskanega na primer na področju arheologije, zgodovine, etnologije, in jezikoslovja. Za indijsko književnost je značilna večplastnost pretežnega dela ohranjenih besedil, katerih pomen se dostikrat izmika tako zahodnjaški akademski analizi kot tudi indijskemu sholastičnemu komentatorskemu pristopu. Nekateri se sicer še vedno radi sklicujejo na Kiplingov neštetokrat citirani verz »East is East, and West is West, and never the twain shall meet« , večini pa je danes vendarle jasno, da takšno soočenje različnih kultur prinaša obojestransko obogatitev. Zahod je ogromno pridobil s spoznavanjem izročila visoko razvitih vzhodnih civilizacij, po drugi strani pa so zahodni izobraženci s svojo metodologijo, analitičnim pristopom in z veliko raziskovalno vnemo omogočili ne le, da je vzhodnim bralcem njihova starodavna književnost postala dostopna v tiskani obliki in v kritičnih izdajah, temveč so ta besedila mnogokrat rešili pred popolno pozabo ali celo uničenjem. Indologe čaka še veliko dela, še zlasti si temeljite obdelave zasluži hinduistični tantrizem, prav tako je nasploh sorazmerno slabo raziskana zapuščina v dravidskih, pa tudi v novoindoarijskih jezikih.