Kitajci pa so šli še dlje. Bili so namreč prepričani, da redna spolnost zagotavlja zdravje in dolgo življenje. In že v časih prve dinastije Han (od 206. leta pred našim štetjem do 24. leta po našem štetju) so poznali kar 80 del, ki podrobno opisujejo oblike in koristi spolnosti. Z eno posebnostjo: taoistični spolni odnos ni smel doseči vrhunca z ejakulacijo, pač pa je bilo treba nabrano spermo toliko časa zadrževati, dokler ni po hrbtenici dosegla možganov in se spremenila v čisti življenjski duh. Pozneje se je taoizmu pridružil konfucionizem, ki ga je v šestem in petem stoletju pred našim štetjem zasnoval Konfucij. Ta doktrina je bila bolj puritanska, vendar je spodbujala spolnost in se zavzemala za erotične tehnike taoizma, čeprav je težila predvsem k zdravim in krepkim otrokom. Ena od značilnosti, ki so v preteklosti spajale vero in seks, je bil mit stvaritve, na katero so pogosto gledali kot na spolno obnavljanje najvišjega reda. Bogovi so bili torej očetje in matere sveta, kar velja izrecno za Egipt. Tam so poznali pravcati kult penisa, povezan s plodnostjo njiv, živali in ljudi. Ta kult so gojile predvsem ženske in imel je globoke verske korenine. Na podobne kulte naletimo tudi v Indiji, Grčiji in Rimu. Veliko starejša od grške Afrodite in rimske Venere je bila Hator, boginja spolne privlačnosti in ljubezni. Središče tega kulta je bilo v egiptovskem mestu Denderah, kjer so vsako leto trinajst dni v njeno čast s pravimi orgijami zaznamovali »praznik opojnosti«. V zibelki vzhodne civilizacije, antični Grčiji, ni bilo kaj dosti drugače. To je videti že po spolnem obnašanju božanstev, ki je domišljijski odsev vrlin in grešnosti grškega ljudstva. Zevs, gospodar bogov, si je recimo privoščil pogoste ljubezenske avanture z zemljankami, čeprav je imel božansko soprogo. Grški erotični liberalizem se začne s čaščenjem golega človeškega telesa. Goloti so se posvečali zlasti kiparji po petem stoletju pred našim štetjem, in njihovo iskanje idealne človeške oblike je bilo izrazito religiozno, kot kažeta kipa Apolona, boga svetlobe, in Afrodite, boginje lepote. Tako imenovana »grška ljubezen«, to je odnos med dvema moškima, v bistvu ni izključevala odnosa med moškim in žensko, in zato nimamo toliko opraviti s homoseksualnostjo kot z biseksualnostjo. Dvospolna so bila tudi moška božanstva, začenši z Zevsom, ki je v teh odnosih