Med dragocenostmi – danes se ponašajo z okrog 650.000 eksponati, na ogled je le del, preostali so v depojih – je najti številne predmete, katerih pomena verjetno niso znali razvozlati niti vsemogočni cesarji. Mnogi, najsi so iz žada (tudi nefrita), brona, zlata, porcelana, slonove kosti, stekla ..., so bili zgolj okrasni in že v izvoru umetnine, drugi, denimo nekakšen plošček iz žada, poimenovan pi , so bili del verskega obredja in namenjeni vzpostavljanju stikov z bogovi in predniki, spet tretji karseda uporabni (različne vrste posode ipd.). Oblikovani z mojstrsko natančnostjo in neizmernim občutkom za lepo pripovedujejo zgodbo o bistvu Kitajske. Govorijo o nemirnih časih vojne in miru, izražajo finost, dinamiko, pestrost družbe, ki jih je naplavila, pa tudi unikatnost in »dolgoživost« vzhodne civilizacije. Najstarejša dragocenost, ki si jo je mogoče ogledati od blizu, je več kot 5000 let stara izrezljana ptica iz žada, okrasnega kamna, o katerem so verjeli, da zmore komunicirati z bogovi, da je vez med tu- in onstranstvom. (Neki večji kos žada je tudi edini predmet v muzeju, ki se ga je mogoče dotakniti. Če je verjeti iskrivi vodnici, nemara res z mislijo prednikov, da se bodo uresničile vse želje, da bo telo in duha preplavila modrost.)