Ura na radiu je kazala pet minut do devetih. Zagodrnjala je. Starejša kot je bila bolj zgodaj se je zbujala, še posebej, če je popivala. V letih, ki so že šla mimo nje, je lahko prespala celoten naslednji dan. Zdaj pa nič več. Zdaj se zbuja zgodaj, bolna kot pes, potem pa cel dan preždi v postelji vsa potna. Za nekaj trenutkov jo je odneslo stran, vendar spati ni mogla. Zbrala je vso energijo in se stegnila proti lončku. Blazine je naložila na kup, jih naslonila na vzglavje postelje in se zopet namestila. Potem je zagledala svoje obleke, v katerih je preživela prejšnjo noč. Zložene so bile v lep kupček na predalniku poleg okna. Zmrazilo jo je. Kdo, za vraga, jih je tako lepo zložil in dal tja? Verjetno jih je sama. To je najbolj grozljiva stvar pijanosti, da se ne spomniš ničesar: Hodiš okoli kot bebec in počneš normalne stvari, ki se jih kasneje niti ne spominjaš. Skomignila je in prižgala radio. Medtem ko čaka, da prime aspirin, lahko posluša tudi poročila.