Najsočnejša zgodba 46-letnega Mihe Rihtarja je z začetka njegovega dirkanja, ko je, da si je lahko kupil dirkalni avtomobil, prodal stanovanje v Ljubljani in odšel med podnajemnike. Za duševno zdravega človeka povsem nerazumno dejanje, za adrenalinskega odvisnika in neizmernega zaljubljenca v avtomobilski šport pa edina pot do zastavljenega cilja − do naslova najhitrejšega. Začel je že leta 1988 kot sovoznik, tri leta kasneje si je kupil dirkalnik in kmalu za tem opozoril nase kot 'nebrušeni' vozniški talent. Številni odstopi, predvsem pa boj z muhasto tehniko (ali po domače 'malo denarja, malo muzike') so ga velikokrat prisilili, da je spoznaval gledalce ob progi, namesto mahal ciljni zastavici v pozdrav, a mu to ni vzelo poguma. Čeprav njegov dirkalniki niso bili najboljši, je nase vedno opozoril na tistih odsekih, kjer prideta do izraza talent in pogum. Na spolzkem cestišču in makadamu se Rihtar počuti kot riba v vodi. Naslov prvaka v paralelnem relikrosu je zanj uspeh, vendar pa si zaradi užitka v vožnji želi več makadama. Če bi v sezoni 2008 zamenjal Mitsubishijevega Lancerja Evo V skupine A za poskočnejši dirkalnik skupine F, dobil še kakšnega nabrušenega tekmeca in se pomeril tudi na makadamskem odseku proge za relikros, bi bil, kot pravi, izredno srečen človek!