Mesto smo začeli raziskovati prav v Gandhijevem ašramu oziroma hiši zbranosti na bregovih reke Sabarmati, ki leno teče skozi mesto. V tihem zatočišču, kjer je Mahatma Gandhi prebival med letoma 1917 in 1930, še danes zahtevajo od učencev zaobljube, ki jih je sprejel njihov vzornik. Iskanje resnice, nenasilje kot dejavna ljubezen, odpoved spolnosti in siromaštvo. »Moje sporočilo je moje življenje,« je nekoč dejal Gandhi. Ta preprosti stavek sem doumela šele, ko sem prebrala knjigo Freedom at midnight, v kateri je opisan del njegovega življenja. Vsi, od zelo bogatih do nepredstavljivo revnih domačinov, poznajo življenje Mahatme, ki je podaril človeštvu čudovit vzor življenja. Bil je človek, ki je vero v altruizem postavil nad vse osebne skrbi. Njegovo načelo nenasilja kot edine prave politike je nasledil današnji duhovni vodja Tibetancev dalajlama. Gandhijeva miroljubna drža je imela neprecenljivo vlogo ne le v Ahmedabadu, temveč tudi pozneje pred particijo. Takrat je le s svojo prisotnostjo in govori v slogu islamski Alah je enak krščanskemu bogu ali hindujski Išvar vzdrževal mir v sicer vedno napeti Kalkuti, medtem ko so preostala indijska mesta krvavela v medsebojnih obračunavanjih hindujcev in muslimanov.