novega, sploh ko je govora o »tistem dragem belem prahu«, ki se mu reče kokain – sploh ko govorimo o Južni Ameriki in nasploh Kolumbiji kot največji proizvajalki drog na svetu. Pravzaprav je to informacija, ki nam jih »gringo« filmi kažejo dan za dnem. Toda ta informacija ima več kot eno plat oziroma resničnost. V letnem poročilu, ki ga izdaja Mednarodna skupina za nadzor drog (le-ta deluje pod okriljem ZN), izpostavljajo dejstvo, da so področja, kjer se prideluje prepovedane droge, pogosto brez dostopa do vladnih storitev (predvsem zdravstva, šolstva in kmetijskega svetovanja). Nasploh so ta področja oddaljena ali pa so za njih značilni različni konflikti ali pomanjkanje zakonov in reda. Na primer, na glavnih pridelovalnih območjih kokinih grmov v Kolumbiji kljub investicijam več kot 7,5 milijarde ameriških dolarjev (denar, ki ga je odobril ameriški kongres kot pomoč za vojno proti drogam) vladi ni uspelo vzdrževati miru in varnosti med ljudmi. Prebivalci tistih področij imajo malo neposrednih izkušenj z državo, razen z vojsko in sodno vejo oblasti. Rezultat vsega tega je pomanjkanje zaupanja med prebivalci in lokalnimi vladami. V ustvarjeni situaciji je še veliko težje zagotavljati storitve in vzpodbujati investicije v tem področju. Kot rezultat omenjenih dejavnikov lahko pridelovalci sporne poljščine zapadejo vplivu oboroženih skupin, paramilitarnih ali pa gveril, kar pa celotno situacijo naredi še bolj težavno. Alberto je raspachin ali »strgalec« – ime, ki ga Kolumbijci dajo pobiralcem koke zaradi grobega načina žetve koke. Lastniki kmetije mu plačajo za predelavo koke v mlečno belo pasto, imenovano koka-osnova, ki jo nato prodajo preprodajalcem, da jo nadalje predelajo (kristalizirajo) v kokain. Alberto bi lahko imel mesečno plačo 123 EUR – boljše kot večina delavcev v kmetijstvu. To bi bilo dovolj Najbolj problematičen v celotni zadevi je resnični učinek v družbi. Uporabi ilegalnih drog, tudi tistih, ki so socialno dopustne (kot sta tobak in alkohol), sledi opustitev šole, prestopništvo in splošno nazadovanje ter razkroj osebnih odnosov in socialnega obnašanja uporabnika. In kot se zdi, ima uporaba ilegalnih drog po svetu več kot enega odgovornega. »Strgač« oziroma raspachin je samo en člen celotne verige, kateremu pripada najmanjši del celotnega posla in istočasno najslabši del le-tega: vsak dan se mora ubadati s kruto in krvavo realnostjo. Kolumbijska vlada prek svojih veleposlaništev, ki delujejo v skladu s politiko Združenih narodov, in njihove pisarne, ki se ukvarja z drogami in kriminalom na Dunaju, nenehno dela na razvoju alternativ v smeri zmanjšanja proizvodnih površin nedovoljenih drog. Istočasno pa prepričuje in vzpodbuja mednarodno skupnost, da zavzame bolj odgovorno vlogo kot potrošniška družba, ki se naj osredotoča na vpeljavo programov preprečevanja in zdravljenja najbolj občutljive skupine – mladih ljudi. Evropski center za nadzor drog in odvisnosti od le-teh smatra Slovenijo kot edino novo članico Evropske unije, ki ponuja zadostno nadomestno zdravljenje, ki pa še vedno nima primernega programa za preprečevanje zlorabe drog. Pomembno se mi zdi, da poudarim, da bi morale družbe, kot je slovenska, igrati pomembno vlogo v tej celotni temi in se zavedati, da obstaja več kot ena sama resničnost.