Bila je ministrica v prehodni vladi Hamida Karzaja. Odstopila je, ker so ji v nasprotnem grozili s smrtjo. Ni se odpovedala javnemu nastopanju in kritikam. Sledile so nove grožnje tako iz vrst radikalnih islamistov v vladi kot talibov. »Afganistan je šele na začetku poti,« pojasnjuje v pisarni svoje organizacije, medtem ko se odloča, ali bo odpotovala v Ženevo in Svetu ZN za človekove pravice osebno predstavila poročilo o Darfurju. »Uspešno izvedene in demokratične volitve niso nujno začetek demokracije,« nadaljuje. »Če volitve ne pripomorejo k stabilnosti v državi, ne pomenijo veliko. Svarila sem in strah se je žal uresničil. Tu je še novi zakon o amnestiji, ki ga je sprejel parlament in naj bi osvobodil celo vojne zločince! Kaj to pomeni? Nikjer na svetu ni mogoče vzdrževati miru, če ni pravice. Treba je prepoznati žrtve in storilce. Če ne bomo upoštevali mednarodnih konvencij in standardov, kam gremo? Ne verjamem, da lahko mentaliteto spremeniš s tem, da zamenjaš turban za kravato.« Zdravnica se zamisli, za nekaj trenutkov pomolči in nadaljuje: »Prisotnost Isafa je pozitivna in nam ogromno pomaga. Težave nastanejo, ko kakšen visoki tuji oficir preprosto Afganistana ne pozna dovolj dobro. Naši ljudje niso navajeni ukazovanja. Še bolj nevarno je mešanje humanitarne dejavnosti in vojskovanja. Ljudje so zmedeni. Bojijo se. Bodo vojaki streljali ali prinašajo pomoč?«