Ali je vendar v tej distinkciji drugačno, močnejše politično sporočilo? Je! Slovensko-hrvaški nerešeni odnosi, zlasti po potrjeni napovedi razširitve hrvaške jurisdikcije na Jadranu in uspešno zaključenih pogajanjih med EU in Slovenijo o polnopravnem vstopu le-te maja 2004, postajajo čedalje bolj evropska zadeva. Ko se je zanimal za Piranski zaliv, je bil Američan Perry že honorarni in neformalni Clintonov pooblaščenec. Javier Solana pa je prvi mož Evropske, sicer neenotne diplomacije. Nekdanji španski zunanji minister in generalni sekretar Nata se je zadnja leta intenzivno ukvarjal z Balkanom, kjer je kljub številnim nedorečenostim in začasnim kompromisom požel tudi nekaj uspehov. Pomiril je, vsaj začasno, srbsko-črnogorske strasti, blagodejno je vplival na razmere v pomiloševićevski Srbiji, izpeljal je postopno zamenjavo Nata s prvimi evropskimi silami za vzdrževanje miru v južnem Balkanu. Neprestano je letel v Beograd, Skopje, Prištino... Solana je nedvomno politik, ki samega sebe brezkompromisno razdaja svojemu poslanstvu, politik, ki je željan diplomatskih uspehov, diplomat, ki leta 1993 o Balkanu ni vedel absolutno nič in je glede Miloševića gojil optimistične občutke, šest let kasneje pa je po ameriških navodilih ukazal Natovo bombardiranje Beograda. Je tudi politik, ki je posredno sprožil za nas nadvse pomemben in v resnici neboleč španski kompromis ter nam tako ob podpori Clintonove administracije in njenem hkratnem pritisku na Rim in Ljubljano omogočil pridružitev k Evropski Uniji.