Podobno ambivalenten je lik očeta v ameriškem neodvisnem filmu Prinesi mi rožmarin, ki sta ga zrežirala brata Ben in Joshua Safdie. Raztreseni, otročje razigrani oče, ki hoče v dveh tednih nadoknaditi vse, kar je zamudil, ko sta njegova otroka živela pri materi, simpatično dirigira in animira svoja sinova, čeprav mu zadeve vztrajno uhajajo iz rok in mu nikakor ne uspe uskladiti vseh svojih obveznosti. Kljub zmerni neodgovornosti in zmedenosti s svojim trudom in naivnostjo vzbuja simpatije, dokler ne naredi koraka čez in nekega večera, ko mora sam v službo, varuške pa ne uspe priskrbeti, otrokoma podtakne uspavalne tablete, s katerimi ju za nekaj dni spravi v komo. Ta prizor v prej prevladujoče svetel in zabaven ton vnese odtenek groze, zmrazi in obrne percepcijo glavnega lika. Toda v kontekstu hektičnega življenjskega ritma velemesta so tudi tako trapaste odločitve deležne kančka razumevanja in brata Safdie, ki sta scenarij utemeljila na liku lastnega očeta, z umestitvijo dogodkov v širši kontekst urbane norišnice poskrbita, da tudi filmski oče ne ostane brez naklonjenosti gledalcev. Njuno filmsko posvetilo je vendarle ljubeče in razumevajoče ter izzivalno dregne v moralno perspektivo gledalca, ki se je ob koncu prisiljen vprašati, kako bi v takšni (povsem realni) situaciji ravnal sam.