Ponovno se vračamo k razumevanju znanja. Iz splošno sprejetih teorij o učenju je znanje plod selekcije, kombiniranja in dodajanja znanja iz dolgoročnega spomina. Kot uči kognitivna psihologija, se znanje predstavlja kot mreža značilnosti, ki je lahko del več konceptov, do pomena in smisla pa se pride samo v njihovem povezovanju. Vendar se en koncept nikoli ne aktivira v vseh svojih značilnostih, pri vsaki naslednji predelavi pa so povezave pogostejše in številčnejše. To ponazarja hipoteza mnogoštevilnih značilnosti (nem. Multi-Merkmal-Hypothese), katere avtor je Gerard Westhoff. Npr. značilnosti pojma vrtnica (nem. Rose) so lahko (Westhoff 2005): • semantične (je barvna, lepo diši, je rastlina); • morfološke (dobi -n v množini: Rosen; -e v slovenščini: vrtnice); v naših možganih je shranjena oblika za množino; • sintaktične (lahko deluje kot subjekt ali objekt); • kolokativne (se pogosteje kombinira z besedami utrgati, rdeča kot npr. ubiti ali tekoča); • pragmatične (z njo lahko pri nekom vzbudimo simpatijo); • vezane na okolje (največkrat raste na vrtu); • asociativne (je povezana s čustvi). Z Westhoffovo hipotezo je možno pojasniti, zakaj naloge, ki sprožijo vsebinsko naravnano, življenjsko, funkcionalno, informativno in v neki kontekst umeščeno učenčevo ravnanje, vodijo k boljšim dosežkom. Podobno lahko domnevamo, da bo učiteljevo ravnanje vodilo pri učencu v trajnejše pomnjenje in hitrejši priklic, če bo naloga kombinirana in večplastna – torej če bo pri njeni zastavitvi upoštevano več značilnosti in različnih kombinacij. Iz hipoteze mnogoštevilnih značilnosti in iz spoznanj, ki jih narekuje šolska praksa, je možno izpeljati merila za učno učinkovito nalogo.