'Uka žeja' ga je leta 1969 iz Celja speljala v Ljubljano. »Zadnja gimnazijska leta, ko sem svet doživljal precej umetniško, sem imel idejo, da postanem režiser. Ker pa je bilo to povezano s sprejemnimi izpiti, na katere sem zaradi obveznosti v Mladinski brigadi zamudil, so šle sanje med oblake. Vpisal sem se na pravo, hodil štirinajst dni na predavanja in že od prvega dne vedel, da to ni zame. Prepisal sem se na novinarstvo in diplomiral,« pojasni Janko, ki je v otroštvu dobil vzdevek Šopi. In nadaljuje ... »Življenje v Ljubljani je bila popolna svoboda. Nihče nas ni nadziral. No, le prvo leto, v študentskem domu. Domska komisija je imela namreč pravico vstopiti v sobo ne samo, če smo bili preglasni, ampak tudi kar tako, zaradi preverjanja, ali nimamo v sobi morda kakšno punco.« Proti koncu študija, ko je nadzor vse bolj upadal, so se stopnjevale zabave. Bile so tiste prave, z alkoholom, glasbo in s sproščeno družbo. Vsa Jankova generacija ga je pošteno biksala, danes pa so večinoma uspešni politiki, direktorji, novinarji ...