bodo hitro našli atentatorjev. Najprej je zla usoda zadela praške Žide, in sicer je 9. junija s posebnim vlakom proti Auschwitzu krenil transport 1000 Židov, nato pa še dva transporta iz geta v Terezinu. Od 3000 žrtev se je s skokom z vlaka rešil smrti samo en človek. Toda poboji Židov so bili za Nemce že rutina, zato so se odločili, da bodo Čehe še posebej kaznovali. Iz nekaterih podatkov je gestapo sklepal, da se atentatorji skrivajo v vasici Lidice blizu Kladna. Kljub temu da med preiskavo v vasi niso našli ničesar, je bil gestapo prepričan, da obstaja povezava med atentatorji in Lidicami. V večernih urah 9. junija so vas obkolile nemške čete. Vse moške, starejše od 15 let – bilo jih je 199 – so postrelili in jih zakopali v množičen grob. Ženske so poslali v koncentracijsko taborišče, od 95 otrok jih je bilo po njihovem mnenju 8 primernih za germanizacijo, druge pa odpeljali neznano kam. Po vojni so jih našli samo 16. Vas so Nemci požgali in zravnali z zemljo. V temni kripti boromejske cerkve pa so komandosi, obupani nad žrtvami med prebivalstvom, razmišljali o tem, da bi v nekem praškem parku naredili skupinski samomor, vendar so to misel opustili. Teror gestapa ni ponehal, vendar tudi ni dajal otipljivih rezultatov, le češko prebivalstvo je še bolj odklanjalo sodelovanje z okupatorjem. Takrat je Heinz Pannwitz, nemški policist, eden od zadolženih za preiskavo, prišel na misel, ki je potem končno obrodila vsaj nekaj sadov. Vsem, ki so bili pripravljeni izdati atentatorje ali pa ponuditi policiji informacijo, kdo so in kje se skrivajo, so ponudili amnestijo. Končno je na Pannwitzevo mizo prišlo anonimno pismo iz mesta Benesov z naslednjo vsebino: »Nehajte iskati atentatorje na Heydricha, nehajte aretirati in pobijati nedolžne. Tega ne morem več prenašati. Atentatorja sta neki Gabčik iz Slovaške in Jan Kubiš, katerega brat ima gostilno na Moravskem.« Pisec tega pisma je vedel, kaj govori, saj je bil to narednik Čurda iz skupine Out distance. Čurda, ki mu sicer nihče ni mogel očitati, da je bojazljivec, psihično ni več zdržal. Gestapovo maščevanje, posebno pa požig Lidic sta bila zanj preveč, zlomil se je. Odrezan od tovarišev v cerkvi Cirila in Metoda, se je zbal za svojo usodo. Anonimno pismo je bilo prvi korak k izdaji, toda ker ni dalo takojšnjega rezultata, je Čurda 16. junija sedel na vlak, se odpeljal v Prago in vstopil v poslopje gestapa, rekoč, da ima informacije o eni izmed