V nedavni oddaji Pol ure kulture na hrvaški radioteleviziji je gospa Lila Andres Vukotić govorila o Oskarju, ki ga je dobil njen mož Dušan Vukotić za risani film Surogat. Ob tej priložnosti je povedala, da njen mož ni hotel oditi v Ameriko, da bi na podelitveni slovesnosti prejel nagrado. Tako mu je nekega jutra, ko je še spal, oskarja postavila ob vzglavje. Vzrok za zanimanje televizije je bila monografija o Dušanu Vukotiću, ki jo je napisal Nenad Pata, njegov prijatelj in dolgoletni sodelavec. Knjiga je polna doživljajev iz skupne mladosti, pustolovščin, anekdot in biografskih podrobnosti, zaradi katerih se tudi sicer pišejo monografije. Ta monografija pa je zelo nenavadna. Vukotića so njegovi kolegi z Nenadom Pato na čelu poskušali oživeti. Da, prav ste prebrali. Vukotić je namreč umrl leta 1997, v resnici pa že leta 1990, ko so ga izgnali iz hrvaške kulture, ko so ga poniževali, žalili in zamolčali skupaj z njegovo veliko nagrado oskarjem. Nesrečni Dušan je imel namreč napačna krvna telesca, ki so bila v devetdesetih letih na Hrvaškem popolnoma nezaželena tudi pri tistih, ki so dobili priznanje Hollywooda. Dušan Vukotić je delal v Zagreb filmu. Gospa Vukotić je v televizijski oddaji povedala, da ga je nekega jutra zaustavil vratar in mu povedal, da mu je od tistega dne prepovedan vstop v poslopje. Ni treba omenjati, da je takrat hrvaško kulturo bolj motil Dušan, kot pa je kultura potrebovala njegovega oskarja. Seveda Vukotiću vstop v Zagreb film ni prepovedal niti vratar niti kateri od Tuđmanovih komisarjev. To je bil dogovor vseh tistih, ki jih je pri Dušanu motil presežek umetniškega daru in presežek človeškega dostojanstva. To je bil še en primer »hrvaške zavisti«, kot je zapisal veliki hrvaški književnik Anton Gustav Matoš. Številni gledalci so bili presenečeni, ko so izvedeli, da je Dušan Vukotić umrl že leta 1997, saj novice o njegovi smrti niso sporočili niti tisk niti radio niti televizija. Niti Branka Kamenski, ki je bila tudi takrat urednica oddaje Pol ure kulture.