A če osebje upošteva želje osebe z demenco, dobi oseba pomemben nadzor nad svojim življenjem. Pomemben nadzor nad svojim življenjem lahko osebe z demenco izvajajo na različnih področjih: osebna higiena (kadar želijo, gredo na stranišče, se odločijo, kdaj in kako se umivajo oz. kopajo, tisti, ki so tega še sposobni, se sami umijejo), obleka (vpliv na to, kaj bodo oblekli, tisti, ki so tega še sposobni, se lahko sami oblečejo), priboljški (dobijo določene priboljške – tudi alkohol, če želijo), zdravila (lahko zavrnejo terapijo, če je ne želijo, npr. uspavalne tablete, nimajo obveznih urnikov glede zdravstvene terapije), hrana (lahko se odločijo, ali bodo jedli in kaj oz. lahko vsaj izbirajo med različnimi jedmi – če česa ne marajo, se to upošteva pri jedilniku –, koliko bodo pojedli in kdaj bodo jedli), finance (lahko odločajo, kaj narediti z denarjem), svobodno gibanje (se lahko svobodno gibljejo na oddelku, v domu in okolici), vključevanje v dejavnosti (sami izberejo, v katere dejavnosti se bodo vključili, in imajo zagotovljeno spremstvo, če je treba, če ne želijo sodelovati pri dejavnostih, lahko ostanejo v sobi, če želijo počivati v času aktivnosti, jih v dejavnosti ne silijo, možna fleksibilnost pri dejavnostih, ki so skupne za cel dom – vstajanje, obroki), časovni razpored (lahko odločajo, kdaj bodo šli na kakšno dejavnost, lahko gredo k počitku oz. vstanejo, ko želijo), odločanje glede načina izvajanja dejavnosti (o načinu oz. programu dela se dogovorijo skupaj z zaposlenimi in se zato program prilagodi osebam z demenco). Možnost izbire in odločanja omogoči odstop od kolektivnega plana, od splošnega načrta, s tem pa tudi ustvarjanje svojih lastnih smislov, pa tudi nesmislov. Tudi ko živijo doma, ljudje, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, doživljajo, da jim drugi ne pustijo odločati o svojem življenju. Zato je pomembno, da ljudje, ki so jim v pomoč, upoštevajo njihovo voljo in spodbujajo njihovo odločanje in dejavnost: Tisto, kar lahko naredi sama, pustim, da res naredi. Vprašam jo, kaj bo ona naredila. Če nič noče, ji rečem: »Tole mi boste pa pomagala.« Spodbujam, da uporabnik naredi sam, kar lahko. Pri osebni higieni navadno radi sami kaj naredijo. Pri tem pa res porabiš več časa in svojci včasih to opazijo in si mislijo: »Kaj pa ona tako dolgo dela, če mi to takoj naredimo.« Človek pri tem občuti, da nekoliko še lahko skrbi zase. Veliko gre pri tem tudi za razgibavanje. Če človek lahko vstane iz postelje, ga spodbudim, da to tudi naredi, nikoli pa ga v tem času, ko postiljam, ne pošljem v drug prostor. Poskušam jih razvedriti.