Evo, in takole smo že uvodoma zadeli nekam proti sami žebljici: poanta našega današnjega izvajanja bo eden od dveh vidikov fenomena, ki se mu po latinsko reče inertia. Prvi je bolj fizikalno-tehnične narave in pomeni dobesedno inercijo, vztrajanje pri določenem gibanju, v širše človeškem smislu pa tudi v kakršnemkoli dinamičnem početju nasploh – od tod potlej recimo tudi razne obsedenosti, kot je med drugim bulimija ali deloholizem; težko se je ustaviti, ko je človek vendar pri stvari. Ali če izhajamo iz anekdote, mislim, da o pisatelju Sommersetu Maughmu, ki so ga nekoč vprašali, kako da je dosegel tako visoko starost, in je odgovoril: Vsak dan sem opravil dve težki telesni vaji – zjutraj sem vstal, zvečer pa se spravil v posteljo … – oditi spat pomeni na silo premagati dejavno inercijo; vstati iz postelje pa spada pod tisti naš drugi napovedani pomen, ki je praktično kar nekolikanj bibličen, beseda označuje namreč enega od sedmih tako (čudno) imenovanih naglavnih grehov, ki ga v slovenščino prevajamo v našo tokratno osrednjo, naslovno besedo.