Na postaji Euston sva sedla na ekspresni vlak za Škotsko višavje. Kar pol noči sem vstajala iz postelje, hodila gledat skozi okno in se veselila dejstva, da vlak hiti proti severu in da ga lahko ustavi samo še kakšna katastrofalna višja sila. V Edinburghu me je zbudil ženski glas, ki je zvenel, kot da bi Maggie Smith igrala gospodično Jean Brody, in govoril: “Edinburgh Waverly. Postaja Edinburgh Waverley,” in vedela sem, da sem na Škotskem. Vstala sem, si čez spalno srajco oblekla dežni plašč, sedla na pokrov umivalnika in gledala, kako so edinburške luči ostajale za nami, in čakala na most, kjer je vlak nenadoma ustvaril popolnoma drugačen zvok in planil nad reko Forth, daleč pod nami pa je bilo videti samo odblesk temne vode, ki so jo obrobljale lučke zasidranih ladjic.