Preden pridem k temu, kakšno vlogo igrajo paranoidni, depresivni in manični položaj pri normalnem razvoju, bom spregovorila o dveh primerih sanj nekega pacienta, ki prikazujejo nekatere točke, ki sem jih omenila v zvezi s psihotičnimi položaji. Pacienta C so na analizo pripeljali različni simptomi, od katerih bom tu omenila le huda depresivna stanja ter paranoidne in hipohondrične tesnobe. V času, ko je imel te sanje, je pri analizi lepo napredoval. Sanjal je, da potuje s starši v železniškem vagonu, ki verjetno ni imel strehe, saj se je vse dogajalo zunaj. Pacient je čutil, da “obvladuje stvar”, da skrbi za starše, ki so bili veliko starejši in bolj potrebni njegove pomoči kot v resnici. Starša sta ležala v postelji, ne drug ob drugem kot po navadi, temveč tako, da sta se stikala konca njunih postelj. Pacient ju je zato le s težavo grel. Nato sta starša gledala pacienta, ko je uriniral v umivalnik, sredi katerega je stal nekakšen valjast predmet. Uriniranje je bilo zapleteno, ker je moral pacient paziti, da ni uriniral po valjastem delu. Čutil je, da to ne bi bilo pomembno, če bi bil zmožen meriti natančno na valj in tako ne bi škropil vse naokrog. Ko je nehal urinirati, je opazil, da je školjka polna urina, kar mu ni bilo všeč. Med uriniranjem je opazil, da ima zelo velik penis, zaradi česar mu je bilo neprijetno – kot da bi imel občutek, da ga ne sme pokazati očetu, ker bi se ta čutil poraženega, pacient pa ga ni hotel prizadeti. Hkrati je čutil, da je z uriniranjem prihranil očetu trud, da bi vstajal iz postelje in sam uriniral. Tu se je pacient ustavil, nato pa rekel, da je res čutil, kot da bi bila starša del njega. V sanjah je bil umivalnik z valjem kitajska vaza, vendar oblika ni ustrezala, ker podstavek ni bil pod vrčem, kot bi moral biti, bil je “na napačnem mestu”, saj je bil nad vrčem – ali dejansko v njem. Pacient je povezal vrč s steklenim senčnikom, ki so ga v hiši njegove stare matere uporabljali za plinske svetilke, valjasti del pa ga je spominjal na mrežico pri plinski svetilki. Nato je pomislil na temen prehod, na koncu katerega je bila medlo goreča plinska svetilka, in rekel, da ta podoba v njem vzbuja žalostne občutke. Ob njej pomisli na revne in razpadajoče hiše, kjer ni ničesar živega, razen take medle svetlobe plinske svetilke. Res pa je, da bi moral le potegniti za vrvico in svetilka bi svetlo zagorela. To ga je spomnilo, da se je zmeraj bal plina in da se mu je zdelo, da plameni na mrežici skačejo proti njemu, ga grizejo in so podobni levji glavi. Pri plinu ga je strašil tudi “pokajoč” zvok, ko so svetilko ugasnili. Po moji interpretaciji, da sta cilindrični del v vrču in mrežica pri plinski svetilki ista stvar in da ni hotel urinirati nanju zato, ker iz nekega razloga ni hotel ugasniti plamena, je odvrnil, da tako ni mogoče ugasiti plamena, ker za njim ostane strupena snov – da to ni tako kot pri sveči, ki jo lahko enostavno upihnemo.